Snemalko Petro Laszlo je pred dobrim letom kamera ujela, kako na meji spotika in brca begunce, med njimi deklico in moškega z dojenčkom v rokah. Zaradi tega početja (ali pa zato, ker so posnetki razburili tujo javnost), je tožilstvo prejšnji mesec proti njej vložilo obtožnico. Po lanskem incidentu se je Laszlova skrivala pred javnostjo, se je pa pojavila na podelitvi filmske nagrade.

Nagrada za dokumentarni film

Prejšnji teden pa je Laszlova na filmskem festivalu Lakitalek prejela nagrado za dokumentarni film po scenariju, ki ga je napisal njen mož in ki ga je financirala država preko filmskega sklada in filmske akademije. Festival organizira poslanec vladajoče stranke Fidesz, kar je sprožilo val kritik na račun financiranja filma Laszlove in nagrade.

Ironično, film ‘Tujci naroda’ govori o madžarskih beguncih, ki so zbežali iz domovine pred sovjetskim okupatorjem.

Petra Laszlo je zaradi burnega odziva javnosti na postenek, v katerem je spotaknila ali brcnila več prebežnikov in prebežnic, izgubila službo na desničarski televiziji N1tv.

Na Madžarskem se te dni spominjajo 60. obletnice madžarske revolucije leta 1956. Madžari so se 23. oktobra 1956 uprli nadvladi Sovjetske zveze, a so jih zatrli. Sanje o demokraciji iz leta 1956, ki so jih Madžari končno uresničili leta 1989, pa sosednjo državo danes razdvajajo, namesto da bi jo poenotili.

Zgodovina, ki razdvaja

Madžarska politika, ki jo obvladuje vladajoča konservativna stranka Fidesz, tik pred obletnico začetka vstaje pred 60 leti ni bila sposobna doseči niti dogovora o skupnih spominskih slovesnostih.

Štiri izmed petih parlamentarnih strank so sicer v ponedeljek podpisale izjavo o skupni obeležitvi protisovjetske revolucije, niso pa se ji pridružili opozicijski socialisti. Slednji so po poročanju madžarske tiskovne agencije MTI dali vedeti, da bi v normalnih okoliščinah to storili, “a današnja realnost je drugačna”.

Nad tokratno obletnico poleg siceršnjih političnih sporov, ki jih je nazadnje razvnel referendum o begunskih kvotah EU v začetku meseca, visi tudi spomin na dogajanje pred desetimi leti. Slovesnosti ob 50. obletnici revolucije so namreč zasenčile množične protivladne demonstracije, največje po letu 1956.

Na njih so Madžari zahtevali odstop tedanjega socialističnega premierja Ferenca Gyurcsanyja, ki je mesec dni prej priznal, da je volivcem zavestno lagal o stanju gospodarstva pred parlamentarnimi volitvami aprila 2006.

Vladajoči Fidesz je v luči dogodkov pred desetletjem pozval, da se 60. obletnica revolucije “obeleži na dostojen način”, saj se dogodki iz leta 2006 ne smejo ponoviti. Pri tem so v stranki opozorili, da so nekateri opozicijski politiki nedavno namigovali na morebitne motnje ali celo fizično nasilje med slovesnostmi.

“Nikogar ne bi smelo biti strah izraziti mnenja ali uresničevati pravice do zbiranja, a menimo, da gre od celotne madžarske politične skupnosti pričakovati ustrezno obnašanje,” je poudaril podpredsednik Fidesza Gergely Gulyas. Pri tem je zanimivo, da je Fidesz, ki je bil tedaj v opoziciji, leta 2006 bojkotiral uradne slovesnosti in pripravil svoj shod.

Tisti, ki so preživeli revolucijo in njeno zadušitev, medtem obletnico pričakujejo z mešanimi občutki. Predstavnik Združenja 56, ki se je pred 60 leti boril za svobodo svoje države, Pal Egi, je v pogovoru za avstrijsko tiskovno agencijo APA obžaloval, da bo obletnico zaznamovalo strankarsko trkanje po prsih.

Po njegovih besedah si nekatere stranke želijo prilastiti dediščino revolucije, spominske slovesnosti pa bodo obvladovali strankarski predstavniki, ki jih v letu 1956 še niti ni bilo na svetu, medtem ko revolucionarjem ne dovolijo spregovoriti.

Podobno kot Egi je ocenil nekdanji študentski vstajnik Imre Mecs. “Medtem ko smo se mi takrat v popolni enotnosti borili za naše cilje, si danes ne moremo zamisliti niti skupnega spominjanja,” je dejal.

Na ulicah Budimpešte se je 23. oktobra 1956 zbralo več sto tisoč madžarskih študentov, delavcev in intelektualcev, ki so zahtevali odhod sovjetske vojske in politične reforme v državi. A poskus osvoboditi se komunističnega zatiranja, v katerem so demonstranti prijeli tudi za orožje, so isti dan hitro krvavo zatrli.

Naslednji dan je partijsko vodstvo klonilo pod pritiskom ulice in vodenje madžarske vlade znova dalo v roke Imreju Nagyju, ki so ga s premierskega stolčka leta 1955 zaradi reformnih prizadevanj odstavili. A že naslednji dan so na ulice Budimpešte znova prišli sovjetski tanki.

Madžari so jih pričakali s točo molotovk. 25. oktobra sta madžarska tajna policija in sovjetska vojska streljali na neoboroženo množico pred parlamentom, pri čemer je bilo ubitih več deset ljudi. Val revolucije pa se je razširil po vsej državi.

Madžarska vlada pod vodstvom Nagyja je 28. oktobra 1956 začela pogajanja s Sovjetsko zvezo o njenem umiku, ki se je začel 30. oktobra, vendar je že 31. oktobra sovjetski voditelj Nikita Hruščov odločitev o umiku preklical in sovjetske sile so znova vdrle na Madžarsko.

Nagy je v upanju, da bo dobil mednarodno podporo, 1. novembra z balkona parlamenta napovedal izstop Madžarske iz Varšavskega pakta in razglasil njeno nevtralnost. Obenem je ZDA in ZN zaprosil za pomoč. A je naletel na bolj ali manj gluha ušesa.

Moskva je le dva dni zatem, 3. novembra, ob pretvezi pogajanj aretirala gonilne sile madžarske vstaje, 4. novembra ob 4. uri zjutraj pa s 6000 tanki, oklepniki, topništvom in letalstvom vkorakala v Budimpešto. Rdeča armada je zasedla tudi preostanek države.

Nagy je isti dan z nekaj zaupniki pobegnil na jugoslovansko veleposlaništvo, ko pa ga je 22. novembra ob pisnem zagotovilu partijskega vodstva o varnem prehodu zapustil, so ga aretirali. Na tajnem procesu so ga skupaj z dvema tesnima sodelavcema 16. junija 1958 obsodili na smrt in ga usmrtili, s čimer je vstaja doživela tragičen epilog.

Nagyja in njegove somišljenike so v Budimpešti ponovno pokopali 19. junija 1989. Pogreba, ki velja za simboličen konec komunizma na Madžarskem, se je udeležilo 200.000 ljudi.

Cena, ki so jo Madžari plačali za vstajo, je bila visoka. Zaradi nasilja med revolucijo je umrlo več kot 2500 ljudi, med njimi več sto neoboroženih civilistov. Na smrt je bilo obsojenih 249 ljudi, okoli 22.000 Madžarov je pristalo v zaporih, 18.000 jih so internirali. Med 180.000 in 200.000 ljudi je zapustilo Madžarsko; nekaj več kot 2000 se jih je zateklo tudi v Slovenijo.