Poletni čas, ki ga imenujemo tudi uradni čas, se vsako leto konča z zadnjo nedeljo v oktobru. Uveden je bil z namenom boljšega izkoriščanja dnevne svetlobe. Znanstveniki so pred več kot sto leti ugotovili, da bi najbolje izkoristili dnevno svetlobo, če bi za eno uro podaljšali dan, in tako kasneje prižgali luči ter prihranili energijo.

Medtem ko zagovorniki premikanja urnih kazalcev opozarjajo na prihranek energije, pa nasprotniki menijo, da premikanje kazalcev negativno vpliva na biološko uro ljudi in poslabšuje njihovo razpoloženje in zdravje. Na ta račun je leta 2011 tedanji predsednik Rusije Dmitrij Medvedjev sprejel ukrep, da Rusi ne bodo več premikali ure. Uro so premaknili samo še enkrat in to na poletni čas. Na njem so ostali do leta 2014, ko je predsednik Vladimir Putin podpisal zakon, s katerim se je k njim za stalno vrnil zimski čas.

Premik ure je tako v številnih državah predmet razprave. Ne uporabljajo ga v vseh državah po svetu, tam, kjer pa ga, ure ne prestavljajo nujno na isti dan. V nekaterih državah so poletni čas opustili in ure ne prestavljajo več, ponekod pa ga niso nikoli uporabljali. Poletni čas je bil sicer najprej vpeljan v Nemčiji in Avstriji leta 1916, pozneje tudi drugod, vendar se je po drugi svetovni vojni večinoma ukinil. V šestdesetih in sedemdesetih letih se je zaradi energetske krize marsikje ponovno vpeljal.

Slovenci smo začeli uro premikati leta 1983. Da vsako zadnjo nedeljo v marcu premaknemo uro za eno uro naprej na poletni čas in vsako zadnjo nedeljo v oktobru za eno uro nazaj na zimski čas, smo dokončno določili leta 2006.