Čeprav v Italiji menjave vlade niso nobena posebnost in se v povprečju zamenjajo skoraj vsako leto, pa to ni nujno vedno pomenilo tudi odhod Italijanov na predčasne volitve. Italijani so namreč v 73 letih na parlamentarne volitve odšli le 18-krat. Kljub političnim trenjem so namreč v vladajočih koalicijah pogosto zamenjali vlado oz. njene člane, ne da bi pred tem odšli na volišča.

Italijani so po drugi svetovni vojni leta 1946 na ustavnem referendumu glasovali za odpravo kraljevine in vzpostavitev republike. V tem času je bil v državi premier Alcide De Gasperi. S svojimi zaporednimi osmimi leti v vlogi šefa vlade, med letoma 1945 do 1953, ostaja simbol politične dolgoživosti v moderni italijanski politiki.

De Gasperi je premier s petim najdaljšim stažem od italijanske združitve v 19. stoletju. Od leta 1946 pa je krščanski demokrat oblikoval kar sedem vlad z različnimi koalicijskimi partnerji, piše na spletni enciklopediji Wikipedia.

Rekorder z najkrajšo življenjsko dobo na čelu vlade je Amintore Fanfani. Prvič je bil na oblasti le od 19. januarja 1954 do 10. februarja 1954, kar je 23 dni. Vladi je namreč parlament izglasoval nezaupnico. Je pa krščanski demokrat v svoji politični karieri oblikoval pet vlad. Večinoma so obstale manj kot leto. Najdlje se je na oblasti obdržal njegov četrti kabinet, 485 dni.

Med italijanskimi premierji, ki so bili v enem mandatu na oblasti manj kot leto dni, so tudi Giuseppe Pella (154 dni), Fernando Tambroni (123 dni), Giovanni Leone (166 in 171 dni), Arnaldo Forlani (253 dni), Giovanni Goria (260 dni), Giuliano Amato (304 dni) in Silvio Berlusconi (252 dni).

Večinoma so omenjeni politiki predali žezlo vodenja vlade drugemu strankarskemu kolegu in niso sledile predčasne parlamentarne volitve. So pa tudi drugi premierji, ki so se obdržali na oblasti več kot leto dni, v resnici v svojem mandatu zamenjali po enega ali več kabinetov.

Italijanska vlada, ki se je na oblasti obdržala najdlje, in sicer tri leta, deset mesecev in 12 dni, je druga vlada Silvia Berlusconija. Po volitvah leta 2001 je koalicijo oblikovalo pet strank. To je tudi drugi najdaljši mandat italijanske vlade od združitve leta 1861. Dlje se je obdržala le vlada fašističnega voditelja Benita Mussolinija.

Berlusconi je sicer zaradi slabega rezultata sredinskih strank na regionalnih volitvah leta 2005, ko je odstopilo več ministrov, oblikoval novo vlado. Njegov tretji vladni kabinet pa je bil na oblasti le nekaj več kot leto dni.

Trenutna vlada populističnega Gibanja pet zvezd Luigija di Maia in desne Lige Mattea Salvinija je mandat nastopila 1. junija 2018 pod vodstvom nestrankarskega Giuseppeja Conteja.

V 14 mesecih na oblasti je večkrat zavrelo med koalicijskima partnericama in vedno znova so italijanski mediji pisali o bližajočemu se padcu vlade.

Zadnjo krizo je sprožilo nesoglasje glede gradnje hitre železniške proge med Torinom in Lyonom, čemur nasprotuje koalicijsko Gibanje pet zvezd. To je v senatu vložilo predlog za ustavitev gradnje, a je zgornji dom parlamenta na sredinem glasovanju predlog gibanja zavrnil. Salvini je nato v četrtek pozval k predčasnim parlamentarnim volitvam.