“Bom brez težav prečkal mejo? Bodo z mano lahko potovali člani družine ali prijatelji? Kaj me čaka na drugi strani?” so te dni najpogostejša vprašanja slovenskih ljubiteljev hrvaške obale pred odhodom na vikende ali v prikolice. Za vsa ta in številna druga vprašanja je že nekaj časa na voljo poštni predal uzg.covid@mup.hr, na katera s hrvaškega notranjega ministrstva sproti odgovarjajo in dajejo potrebna navodila.
Potem ko smo kot lastniki prikolice s plačanim letnim pavšalom z omenjenega naslova še v istem dnevu dobili pozitiven odgovor hrvaških oblasti, so se v družini začele hitre priprave na prvi letošnji odhod v Dalmacijo – da si morda medtem ne premislijo. Cilj: Biograd na moru, mestece med Zadrom in Šibenikom s pogledom na Pašman, ki je v Sloveniji zaradi dobre avtocestne povezave priljubljeno predvsem med štajerskimi turisti, zaradi bližine Kornatov pa tudi med ljubitelji jadranja.
Medtem ko so slovenski lastniki nepremičnin, plovil in prikolic že prvi dan sprostitve meje zavzeli mejne prehode s Hrvaško na Primorskem, ki vodijo v bližnjo Istro, sta za zdaj pot in prečkanje meje na severovzhodu države še precej umirjena. Vseeno se konec tedna odločimo, da se bomo pri prečkanju meje raje izognili večjemu mejnemu prehodu Gruškovje, in se kot pravi “lokalci” raje odpravimo proti Rogatcu, kjer pot pelje proti mejnemu prehodu Dobovec.
Na meji je v koloni pred nami kakšnih sedem ali osem avtomobilov, v glavnem domačinov, ki dnevno prečkajo mejo. Vse poteka dobro, nato pa za dvig pritiska in utripa poskrbi poteza hrvaških policistov, ki po pregledu dokumentov zavrnejo avtomobil z ljubljanskimi registrskimi tablicami v koloni pred nami. Vseeno se stvari za nas končajo dobro. Hrvaška policistka preveri pogodbo o plačilu pavšala v kampu, prav veliko ne sprašuje, preveri pa, kdo je sopotnik. Ko ji pojasnimo, da ima tudi on svojo prikolico v kampu, je z odgovorom zadovoljna in vzame le še mobilno telefonsko številko.
Nekaj več kot 300 kilometrov dolga pot proti ciljni destinaciji se lahko začne. Ceste so kljub petkovemu zgodnjemu popoldnevu bolj ali manj prazne, gneče ni niti na cestninskih postajah niti na počivališčih, tu in tam srečamo kakšen avtomobil iz kontinentalnega dela Hrvaške in Slovenije. Ob tem so upravljavci avtocest čas pred sezono izkoristili še za obnovo nekaterih avtocestnih odsekov.
Približno pet ur od doma vzame vožnja ob dveh krajših postankih, ko se pripeljemo na cilj. Vstop v kamp Soline, enega večjih na hrvaški obali, je kot vsako leto ob začetku sezone zelo čustven, saj se praktično vračamo v dolgoletni poletni dom. Konec maja v kampu sicer nikoli ni gneče, a letos je ta pravo mesto duhov. Ni niti skupin mladih Čehov, ki so v tem času običajno tu v šoli v naravi. Manjkajo tudi upokojeni pavšalisti, ki sezono običajno začnejo med prvimi.
V velikanskem kampu je ostalo le še malo prostora za klasične prikolice in šotore, saj so ga v zadnjih letih spremenili v nekakšno spalno naselje z več sto mobilnimi hišicami. Goste na pavšalih so odrinili na rob kampa, daleč od morja, in jim lani letni zakup podražili za 500 evrov. Ob tem so jim resda podaljšali možnost letovanja za več kot mesec dni, torej od 1. marca, a kaj, ko je epidemija to podaljšanje letos onemogočila.
V kampu, s katerim sicer upravlja družba Ilirija, ki ima v lasti še nekaj mestnih hotelov, o kakšnem znižanju cene ali povračilu vsaj dela že plačanega denarja ne želijo niti slišati, zato ne čudi, da je bilo ta konec tedna pri njih več takih, ki so svoje prikolice odpeljali iz kampa, kot gostov, ki so jih pripravljali na poletje.
Na plaži trenutno deluje le eden od številnih barov, pa še ta je bolj ali manj prazen. V mestu je večina restavracij še zaprtih, tiste, ki obratujejo, pa za zdaj cen niso opazno znižale. Gostinci še vedno upajo na naval gostov vsaj na vrhuncu poletja in bati se je, da bodo z zvišanjem cen, ki so sicer v Dalmaciji še vedno opazno nižje od Istre, celo skušali nadoknaditi manjši obisk.
Na razmere zaradi nevarnosti novega koronavirusa so se v vseh lokalih, trgovinah, kampih in hotelih pripravili. Povsod so na voljo razkužila, v nasprotju s Slovenijo pa ne na ulici niti v zaprtih prostorih praktično ni opaziti ljudi z zaščitnimi maskami. Te uporabljajo zaposleni v trgovinah, gostilnah in na uradih, za vse ostale pa je epidemije očitno že konec.
Letošnje preživljanje dopusta na hrvaški obali bo tudi brez mask precej drugačno od običajnih, saj verjetno ne bo množičnih zabav z dalmatinskimi klapami in njihovimi tudi v Sloveniji priljubljenimi glasbeniki, prav tako ne razvrata za mlade v Zrčah in elektronske glasbe na festivalu Ultra v Splitu.
Morda tudi takšna vrsta sproščanja ne bo slaba za goste, nekoliko slabša pa bo verjetno za organizatorje in tiste, ki tam od turizma živijo. Branjevka ob cesti v Sukošanu, ki nam je ob povratku poskušala prodati prezrele češnje za 50 kun (okoli sedem evrov), je dejala, da je sicer vesela Slovencev, a da si še bolj želi, da bi “Merkelica končno odprla meje”.
