“Vsak tujec, ki trka na naša vrata, je priložnost za srečanje z Jezusom Kristusom, ki se poistoveti s sprejetim ali zavrnjenim tujcem vsake dobe,” je zapisal papež in dodal, da Gospod materinski ljubezni Cerkve zaupa vsako človeško bitje, ki je primorano zapustiti lastno državo v iskanju boljše prihodnosti. Po papeževem mnenju gre za veliko odgovornost, ki jo namerava Cerkev deliti z vsemi verniki ter vsemi dobre volje.

Poudaril je, da bi lahko skupni odgovor na izzive, povezane z migracijami, izoblikovali okoli štirih glagolov, ki so utemeljeni na načelih cerkvenega nauka: sprejeti, zaščititi, pospeševati in integrirati.

Glede na trenutne razmere sprejeti pomeni predvsem ponuditi migrantom in beguncem večje možnosti za varen in zakonit vstop v ciljne države. Zaščita je po besedah papeža povezana z vrsto dejanj, ki se nanašajo na varovanje pravic in dostojanstva migrantov in beguncev, ne glede na njihov migrantski položaj. Tovrstna zaščita se začenja v domovini in temelji na zagotavljanju preverjenih informacij še pred odhodom ter obvarovanju pred nezakonitim novačenjem.

Pospeševati pomeni predvsem prizadevati si, da bi mogli imeti vsi migranti in begunci, kot tudi skupnosti, ki jih sprejmejo, pogoje, da bi se lahko uresničili kot osebe v vseh razsežnostih. Zadnji glagol, integrirati, pa je, kot poudarja papež, povezan s priložnostjo medkulturne obogatitve, ki jo ustvarja prisotnost migrantov in beguncev.

Frančišek je v poslanici še zapisal, da se je Cerkev v skladu s svojo pastoralno tradicijo pripravljena zavzeti za uresničitev vseh omenjenih predlogov, vendar pa je za dosego želenih rezultatov nepogrešljiv prispevek politične skupnosti in civilne družbe.

Svetovni dan migrantov in beguncev ima svoje začetke v letu 1914, ko so v Cerkvi italijanskim škofijskim ordinarijem priporočili, naj posvetijo poseben dan ozaveščanju o pojavu migracij. Tako je Cerkev svetovni dan migrantov in beguncev prvič obhajala 21. februarja 1915.