Kot izhaja iz končnega poročila revizije, bi stroški gradnje drugega tira, ki bi bil namenjen izključno tovornemu prometu in bi bila pri gradnji predorov uporabljena tehnologija NATM, brez DDV dosegli 930 milijonov evrov, v primeru, da bi predore gradili po metodi TBM, pa bi bili stroški nekoliko nižji in bi dosegli vrednost 924 milijonov evrov.

Tehnologija NATM, ki jo nekateri imenujejo tudi metoda brizganega betona, sicer pomeni postopni izkop čela predora z varovanjem izkopnega profila s sidri, mrežami in brizganim betonom, TBM pa je stroj, ki potuje po tirih in s stene pred sabo lušči kamnino, ki jo po tekočem traku odvaža ven iz predora. Kakor se stroj premika naprej, tako za seboj izdeluje betonsko oblogo, ki utrdi stene ter prepreči krušenje kamnine in vdor vode.

Stroški projekta drugi tir bi bili višji v primeru, da bi bila proga namenjena mešanemu prometu, torej tudi potniškemu. V tem primeru bi minimalni stroški z uporabo tehnologijo NATM brez DDV dosegli 1,01 milijarde evrov, maksimalni pa 1,18 milijarde evrov. Uporaba tehnologije TBM bi minimalne stroške znižala na 842 milijonov evrov, maksimalne pa na eno milijardo evrov.

Avtorji revizije sicer v zaključku ugotavljajo, da so celotni stroški drugega tira, če bi bil ta namenjen zgolj tovornemu prometu, zelo visoki v primerjavi z omejeno varnostjo in razpoložljivostjo proge v primerjavi gradnje proge za mešani promet.

Izpostavili so, da je ocena stroškov za progo, ki bo namenjena izključno tovornemu prometu zelo osnovna in narejena le za to, da revizorji podajo grob pregled v primerjavi z možnostjo projekta za mešani promet. Za projekt, ki bi bil namenjen izključno tovornemu prometu, po navedbah avtorjev revizije ne obstaja podrobna projektna dokumentacija in bi bili bolj pravilni stroški lahko pripravljeni v ločeni in podrobnejši oceni stroškov.