Podpora skupni valuti je v območju evra glede na zadnjo primerljivo raziskavo iz lanske jeseni porasla za eno odstotno točko, glede na pomlad 2016 pa za osem odstotnih točk. Na drugi strani se je zmanjšal tudi delež tistih, ki evru še vedno niso naklonjeni, in sicer za dve odstotni točki na 18 odstotkov.
V celotni EU ima evro medtem enako zagovornikov kot lani jeseni, in sicer 62 odstotkov. Gre za najvišjo raven po pomladi 2007. Delež nasprotnikov skupne valute je v osemindvajseterici upadel za dve odstotni točki na 30 odstotkov in je tako najnižje po jeseni 2004.
Med državami EU ima evro največ podpornikov v Sloveniji, to je 88 odstotkov. Sledijo Estonija in Portugalska (obe 85 odstotkov), Finska in Irska (obe 84 odstotkov). Luksemburg, Španija in Belgija (vse tri 82 odstotkov) ter Nemčija (81 odstotkov).
Slovenija je evro prevzela leta 2007, podpora skupni valuti pa je bila kljub podražitvam, ki jih je prinesla, že od začetka visoka. Evro je posebej pomemben za slovensko gospodarstvo, ki je močno izvozno usmerjeno.
Tudi vse ostale države, ki beležijo velike deleže zagovornikov evra, sestavljajo območje skupne valute, pri čemer so se Portugalska, Irska in Španija v času finančne krize znašle v velikih težavah in so močno zamajale stabilnost evrskega območja. Portugalska in Irska sta bili vključeni v program pomoči, Španija pa v program za reševanje bank.
V Italiji, ki je pogosto tarča kritik in groženj Evropske komisije zaradi javnofinanne politike, prav tako pa je bilo glede na dolgoletno gospodarsko stagnacijo v nekaterih političnih krogih v preteklosti slišati zamisli o izstopu države iz evrskega območja, je podpora evru 65-odstotna. Letos se je sicer Italija v zvezi s čezmernim primanjkljajem zaradi neizpolnjevanja določil glede višine dolga izognila sankcijam.
Na drugi strani so nenaklonjeni skupni evropski valuti državljani sedmih držav EU, nobena od njih ni del evropske denarne unije. Največ nenaklonjenih evru je na Švedskem (68 odstotkov), Češkem in Danskem (v obeh 67 odstotkov), v Veliki Britaniji (60 odstotkov), na Poljskem (55 odstotkov), Hrvaškem (54 odstotkov) in v Bolgariji (45 odstotkov).
Med devetimi državami v EU, ki nimajo evra, jih je sicer le sedem dolžnih prevzeti skupno evropsko valuto, ko izpolnijo pogoje za to. To so Bolgarija, Češka, Hrvaška, Madžarska, Poljska, Romunija in Švedska.
Velika Britanija in Danska sta si zagotovili stalno izvzetje, vendar je Danska kljub temu v mehanizmu fiksnih deviznih tečajev ERM II.
Članica unije lahko skupno evropsko valuto uvede, če izpolnjuje štiri maastrichtska merila, ki terjajo cenovno stabilnost oziroma nizko stopnjo inflacije, zdrave javne finance, stabilne valutne tečaje in nizko raven obrestnih mer. Da lahko država postane članica območja evra, mora biti vsaj dve leti v mehanizmu ERM II.
Švedska se je leta 1997 odločila, da evra ne bo vpeljala takoj na začetku in ni naredila nobenega koraka, da bi izpolnila pogoje. Na prvem referendumu so Švedi izglasovali vstop v EU in s tem tudi prevzem evra, a je že posvetovalni referendum 2003 pokazal nasprotovanje evru. Evropska komisija ni proti državi sprejela nobenih ukrepov, je pa opozorila, da se podobni koraki v drugih članicah ne bodo tolerirali.
Češka je po vstopu v EU leta 2004 prevzela politiko, s katero naj bi izpolnila pogoje za prevzem evra. Na začetku je nameravala v mehanizem ERM II vstopiti leta 2008 ali 2009, a potem tega ni storila. Trenutno tudi ni nobenih načrtov, da bi znova poskusila narediti ta korak. Podobno je na Poljskem.
V zvezi s Hrvaško in Bolgarijo, kjer evro glede na Eurobarometer prav tako ne uživa široke podpore, pa je Evropska komisija že maja lani ocenila, da izpolnjujeta vsa merila za prevzem evra, razen merila glede deviznega tečaja, saj nista članici mehanizma ERM II. Bolgarija je sicer za vstop v čakalnico za evro zaprosila julija lani, Hrvaška pa julija letos.
Evro je bil uveden leta 1999. Tedaj ga je 11 članic EU prevzelo kot knjižno valuto, tri leta pozneje so v obtok prišli še evrski bankovci in kovanci. Število držav v evrskem območju se je z leti razširilo na 19. Zadnja kriza je pokazala pomanjkljivosti v zasnovi skupne valute, kar je evro postavilo pred velike izzive.
V času krize je bilo narejenega veliko, a so izzivi še precejšnji. Bančna unija mora dobiti še tretji steber, skupni evropski sistem jamstva za bančne vloge za območje evra, prav tako se delajo zelo majhni koraki v smeri oblikovanja fiskalne zmogljivosti za pomoč državam, ki se soočijo s šoki. Mehanizem usklajevanja gospodarskih in fiskalnih politik prav tako ne deluje, kot bi moral.
