Kot so v Uradu RS za makroekonomske analize in razvoj (Umar) spomnili v najnovejši analizi, je Slovenija minimalno plačo uvedla leta 1995, sledili pa so številni popravki zakonodaje.
Uzakonjene ureditve so na različne načine določale usklajevanje minimalne plače. V obdobju 1995-1997 se je minimalna plača usklajevala enako kot izhodiščne plače v zasebnem sektorju, vendar so socialni partnerji tedaj povečali znesek, tako da je bila rast minimalne plače skladnejša z rastjo plač.
V obdobju 1997-2003 je bil dogovorjen usklajevalni mehanizem, ki je poleg rasti cen življenjskih potrebščin upošteval še realno rast bruto domačega proizvoda (BDP).
V obdobju 2004-2005 je bila dogovorjena minimalna plača v nominalnem znesku, pri čemer se je višala bolj kot povprečna plača v dejavnosti zasebnega sektorja, a manj, kot če bi bila dodatno usklajena z realno rastjo BDP. V obdobju 2006-2009 se je usklajevala le s predvideno inflacijo.
V obdobju 2010-2018 je bilo usklajevanje vezano najmanj za medletno rast cen življenjskih potrebščin v preteklem letu, pri določanju zneska pa se je lahko upoštevalo še gibanje plač, gospodarske razmere in gibanje zaposlenosti.
S spremembo zakona o minimalni plači iz leta 2018 pa bo z letom 2021 za določanje višine minimalne plače pomemben tudi znesek minimalnih življenjskih stroškov.
V 25 letih je prišlo do dveh občutnejših zvišanj minimalne plače. Prvo je prinesla nova zakonodaja leta 2010. Potem ko je minimalna plača leta 2009 znašala 593 evrov bruto, jo je zakon o minimalni plači zvišal na 734 evrov bruto, a je podjetjem dopustil postopen prehod na novo višino do konca leta 2011.
Precejšnje zvišanje je prinesla še novela tega zakona leta 2018, ki je minimalno plačo za leto 2019 postavila pri 887 evrov bruto, za leto 2020 pa pri 940,58 evra bruto. Pri tem so bili z letošnjim letom iz minimalne plače izvzeti vsi dodatki, tako da so zdaj izplačani posebej. Od prihodnjega leta pa bo v veljavi še nova formula, na podlagi katere bo morala minimalna plača za najmanj 20 odstotkov, a ne za več kot 40 odstotkov, presegati izračunane minimalne življenjske stroške.
Vse to se odraža tudi na razkoraku med minimalno in povprečno plačo. Leta 2000 je bilo razmerje pri 40,3 odstotka, leta 2010 pri 45,4 odstotka, lani pa že pri 50,6 odstotka, je navedel Umar. Poleg tega rast minimalne plače po letu 2009 presega rast produktivnosti.
Zakonsko urejeno minimalno plačo ima sicer večina držav EU. Poleg Slovenije velja to še za 20 članic, v preostalih šestih državah pa se zakonsko določena minimalna plača ne nanaša na vse zaposlene oz. se določa v pogajanjih s socialnimi partnerji.
Razmerje med najvišjo in najnižjo minimalno plačo med članicami EU z zakonsko ureditvijo je približno 1:7, v standardih kupne moči pa 1:3, so pojasnili v Umarju.
Na skrajnem zgornjem robu je v obeh primerih Luksemburg, na spodnjem pa pri minimalni bruto plači, izraženi v evrih, Bolgarija, v standardih kupne moči pa Latvija. V zadnjih 10 letih se je minimalna plača v standardih kupne moči najbolj povečala v Romuniji, v Grčiji pa se je celo malenkost znižala.
Slovenija je po rasti minimalne plače v osrednji skupini držav EU, kjer je lani minimalna plača znašala med 700 in 1050 evri. V tej skupini so še Portugalska, Grčija, Malta in Španija.
Razmerje med minimalno in povprečno bruto plačo se medtem v članicah EU, ki so hkrati tudi članice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), giblje med 33,1 in 52 odstotkov. Najvišje razmerje glede na podatke za leto 2019, tako Umar, s 50,6 odstotka beleži prav Slovenija, sledi Francija. Najnižje razmerje ima medtem Grčija.
