Makarovič: Spodobno bi bilo in pričakujem, da mi bo letos nagrada v celoti vrnjena

“Takoj po tem, ko sem to nagrado v celoti zavrnila, sem vrnila tudi častni znak svobode predsedniku države Milanu Kučanu s pripombo, da mi ta znak ničesar več ne pomeni, ker je prišlo do zlorabe Prešernove nagrade, ko si je Rimskokatoliška cerkev ugrabila in zlorabila nagrado s tem, da je razbila sam statut te nagrade. To sem sprejela kot žalitev mene kot osebe in mojega umetniškega opusa,” je povedala Svetlana Makarovič.

Kot pravi, je umazana zgodba katoliškega klerika niti ne preseneča niti ne zanima, njen odnos do Cerkve pa da je splošno znan. Prav tako se Makarovič ne želi ubadati z vprašanjem, ali in kdaj naj se umetnost loči od umetnika. Njeno osebno mnenje je, ob tem pa poudarja, da ni umetnostni arbiter, “da njegovi mozaiki pomenijo približno toliko, kot v literaturi pomeni opus Paula Coelha, se pravi nič”.

Na vprašanje, ali naj Rupnik ob razkritju spolnih zlorab redovnic iz skupnosti Loyola Prešernovo nagrado vrne ali ne, je Makarovič odgovorila, da bi bilo spodobno in da pričakuje, da ji bo, njej, letos nagrada v celoti vrnjena, kot jo je v celoti zavrnila. “Čeprav spomin na to je precej grenek, tem bolj zaradi medijskega linča, ki se je sprožil po tem proti meni in je trajal leta in leta in takorekoč vse do danes,” je sklenila sogovornica.

O vrnitvi nagrade, h kateri je Rupnika pozvala ministrica za kulturo Asta Vrečko, je spregovorila tudi aktualna Prešernova nagrajenka za življenjsko delo, multimedijska umetnica Ema Kugler.

“Mislim, da tu ni nobenega vprašanja. On nima kaj osebno odločati. Država mu je dala nagrado. To je treba izbrisati. Da se je na spisku Prešernovih nagrajencev znašel tak človek, je pljunek na vse nas, ki bomo tam zraven,” je za STA povedala Kugler, ki vztraja, da se nagrado Rupniku, “ki je zločinec”, lahko vzame.

Vrečko: Prejemniki najvišjega državnega priznanja morajo odražati vrednote svobodne, vključujoče in solidarne družbe

Za dodaten odziv in pojasnila smo potem, ko so na ministrstvu za kulturo že večkrat obsodili vsakršno obliko spolnega nasilja, prosili ministrico Vrečko.

“Prešernova nagrada patru Marku Ivanu Rupniku ni bila podeljena na način, na katerega upravni odbor Prešernovega sklada sicer deluje, saj patra Rupnika ni bilo med kandidatkami in kandidati za Prešernovo nagrado, ki so jih predlagale strokovne komisije, temveč ga je med nominirance mimo strokovnih komisij uvrstil kar upravni odbor sam. Pri tem ni šlo za podelitev za življenjsko delo, čemur je Prešernova nagrada namenjena, ampak za podelitev za eno samo delo, ki pa poleg vsega tudi ni dostopno širši javnosti,” je zapisala ministrica. Rupnikove mozaične poslikave, za katere je prejel nagrado, so namreč del papeževe zasebne kapele.

Ob tem zahteve, naj država Rupniku nagrado preprosto odvzame, trčijo ob zakon. Kot je pojasnila ministrica, trenutni Zakon o Prešernovi nagradi iz leta 2017 ne predvideva postopka za odvzem Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada. Po njenem mnenju bi morali to nujno spremeniti, saj morajo prejemniki najvišjega državnega priznanja odražati vrednote svobodne, vključujoče in solidarne družbe. “Čeprav formalno odvzem nagrade v tem trenutku ni možen, pa na ministrstvu za kulturo menimo, da bi bilo v tem primeru spodobno, da prejemnik nagrado vrne sam,” je znova pozvala Vrečko.

Vrečko je še opozorila, da morajo biti spremembe zakonodaje, sploh pri tako občutljivih primerih, del širšega diskurza strokovne javnosti, saj gre med drugim tudi za širše družbeno vprašanje vpogleda v zgodovino. “Obenem pa nagrade, ki jih podeljuje Prešernov sklad, odražajo strokovnost komisij in duh časa, v katerem so bile podeljene. In ravno strokovnost komisij je tista, ki lahko zagotovi, da do tovrstnih odmikov od ustaljenih postopkov ne bi več prihajalo.”

Štuhec: Problem so tisti mozaiki, ki bi ti naj pomagali pri odnosu z Bogom

Če na ministrstvu za kulturo sledijo zakonodaji in poudarjajo nujnost strokovnih komisij, mimo katerih naj v prihodnje ne bi odločali, pa ostaja vprašanje, kaj z Rupnikovo umetnostjo? Naj bo na ogled, naj se jo bojkotira, naj se jo zre v določenem kontekstu?

Slovenska škofovska konferenca je konec decembra v skupni izjavi sicer obsodila vsa “čustvena, spolna in duhovna nasilna dejanja ter hudo zlorabo zakramenta sprave” patra Marka Ivana Rupnika, a hkrati javnost pozvala, naj ločuje med Rupnikovimi “nedopustnimi dejanji” in njegovim “izjemnim duhovno-umetniškim opusom”.

Toda kot je povedala ena od redovnic iz skupnosti Loyola za časopis Domani, Rupnikova “spolna obsedenost ni bila improvizirana, ampak globoko povezana z njegovim pojmovanjem umetnosti in njegovo teološko mislijo”.

Za odziv smo prosili moralnega teologa Ivana Janeza Štuheca, ki ob Rupnikovem opusu opozarja na po njegovem mnenju pomembno ločnico.

“Nekateri v Cerkvi pozivajo, naj se Rupnikova vrhunska umetnost loči od njegove osebe. Uradna Cerkev, v tem primeru je to Kongregacija za redovnike ali nauk vere v Vatikanu, se o tem ni izrekla. Pozivi posameznikov v Cerkvi so njihovi subjektivni pogled. Problem je seveda izjemno velik, ker so Rupnikovi mozaiki v vseh največjih evropskih svetiščih, kot sta Lurd in Fatima. Nekateri mozaiki so v profanih okoljih, drugi v svetiščih. Tisti, ki so v profanih okoljih, ne predstavljajo kakršnegakoli predmeta čaščenja, so estetski element, nič več kot to. Jih pogledaš, greš mimo ali se ustaviš, kot v vsaki galeriji. Problem so tisti, ki bi ti naj pomagali pri odnosu z Bogom, ki tako rekoč v celoti določajo svetost prostora,” je zapisal Štuhec.

In kaj o očitanih zločinih in umetnosti pravi pater Rupnik? Za medije je nedosegljiv, njegova izjava za STA pred 23 leti ob prejemu Prešernove nagrade pa je bila jasna.

“Moje pojmovanje umetnosti in načinov nastajanja umetniškega dela vključuje ljudi, ljudstvo. Kar sem ustvaril, ni nastajalo v odmaknjenem, zaprtem prostoru mojega ateljeja, ampak sem se zavedal, da delam v središču ogromnega organizma, ki je Cerkev. Ne govorim le o vernih, gre za organizem, kamor se vse stvari stekajo, se obračajo … Zato pa to nagrado razen s presenečenjem doživljam tudi kot izredno priznanje ljudstva. Nekdo je le bil tako moder, da je razumel, da to ni moja zasebna zadeva.”