Kot so navedli na ustavnem sodišču, je zakonodajalec različno uredil postopek podelitve nove koncesije in postopek podaljšanja obdobja podelitve koncesije, kar je v neskladju s splošnim načelom enakosti iz 14. člena ustave. “Za podelitev nove koncesije je predviden postopek javnega razpisa, medtem ko v primeru podaljšanja obdobja podelitve koncesije zakon ne predpisuje javnega razpisa, temveč predvideva (skorajda) samodejno podaljšanje obstoječe koncesije v korist obstoječega koncesionarja,” so pojasnili.
Pri tem gre po njihovih navedbah za neenako obravnavo zainteresiranih ponudnikov, saj ti v primeru podaljšanja obdobja koncesije z obstoječim koncesionarjem sploh ne morejo konkurirati.
Zakon o zdravstveni dejavnosti namreč določa, da koncedent najpozneje 12 mesecev pred potekom obdobja podelitve koncesije preveri realizacijo programa ter ali še obstaja potreba po podelitvi koncesije, pri čemer lahko nato na podlagi pozitivnega mnenja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in pristojne zbornice oziroma strokovnega združenja koncesijo izvajalcu podaljša za naslednjih 15 let.
Ustavno sodišče je ob tem določilo, da mora do ustavnoskladne zakonske ureditve koncedent najpozneje 12 mesecev pred potekom obdobja podelitve koncesije preveriti, ali še obstaja potreba po podelitvi koncesije. Če ta potreba obstaja, koncedent postopa po pravilih za podelitev (nove) koncesije, pri čemer mora koncesijo podeliti na podlagi javnega razpisa.
Ustavno sodišče je sicer presojalo tudi o več drugih določbah zakona o zdravstveni dejavnosti. Tako je razveljavilo tudi del člena, ki kot ustrezne delovne izkušnje, ki so pogoj za odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti, upošteva delovne izkušnje po pridobitvi pogojev za samostojno opravljanje dela v zdravstveni dejavnosti oziroma zdravniški službi.
Zakonska ureditev po odločitvi ustavnega sodišča pomeni poseg v pravico do proste izbire zaposlitve, kot jo določa 49. člen ustave. Zdravnik, ki sicer izpolnjuje pogoje za samostojno opravljanje zdravniške službe, ne izpolnjuje pa hkrati pogojev za odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti, namreč po dosedanji ureditvi ne more samostojno opravljati zdravstvene dejavnosti, kar pomeni, da ne more začeti opravljati zasebne zdravstvene dejavnosti kot zasebni zdravnik in se posledično tudi prijavljati na razpise koncesij. Čeprav izpodbijana ureditev zasleduje ustavno dopusten cilj, ukrep ni primeren za dosego zasledovanega cilja. Za naloge, ki so po svoji naravi upravljavske, namreč predpisuje dodatne zdravniške, in ne dodatnih upravljavskih delovnih izkušenj po opravljeni specializaciji, so pojasnili na ustavnem sodišču.
Obenem je ustavno sodišče ugotovilo, da zakonska opredelitev zdravstvenih storitev, ki se opravljajo v okviru javne zdravstvene službe, kot negospodarskih storitev splošnega pomena ni v neskladju pravnim redom EU, sodno prakso Sodišča EU in slovensko ustavo. Po odločitvi ustavnega sodišča tudi ni v neskladju z ustavo, da zakon v 3.a členu, kot so navajali predlagatelji, ne ureja vprašanja razmerja med odgovornim nosilcem zdravstvene dejavnosti in drugimi vodstvenimi delavci v javnih zavodih.
Prav tako niso v neskladju z ustavo zakonske določbe glede zaposlenega odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti. Po mnenju predlagatelja iz teh določb naj ne bi izhajalo, koliko odgovornih nosilcev mora imeti zaposlenih izvajalec, ki izvaja zdravstveno dejavnost na več strokovnih področjih, in naj ne bi bilo določeno, za katere vrste dejavnosti oziroma strokovna področja mora izvajalec zdravstvene dejavnosti zaposliti odgovornega nosilca. Po navedbah ustavnega sodišča pa iz zakonskega besedila jasno izhaja, da mora imeti izvajalec zdravstvene dejavnosti, ki zaprosi za dovoljenje za opravljanje zdravstvene dejavnosti, zaposlenih toliko odgovornih nosilcev zdravstvene dejavnosti, kolikor vrst zdravstvenih dejavnosti želi opravljati.
Po odločitvi ustavnega sodišča v neskladju z ustavo tudi niso zakonske določbe, ki opredeljujejo merila za vzpostavitev javne zdravstvene mreže in obseg zdravstvenih storitev. Prav tako niso v neskladju določbe, ki določajo, da koncesije podeljuje občina s soglasjem ministrstva, in zakonska omejitev, da lahko zdravstveni delavec, ki je v javnem zavodu zaposlen za polni delovni čas, opravlja zdravstvene storitve drugje največ v obsegu osem ur na teden. Glede slednjega so navedli, da se z zagotavljanjem zadostnega časa za počitek zdravstvenih delavcev tudi na ravni družbene skupnosti zagotavlja kakovostno zadovoljevanje javnih potreb v skrbi za javno zdravje, te koristi pa pretehtajo nad težo posega v posameznikovo pravico do glede proste izbire zaposlitve.
Prav tako po odločitvi ustavnega sodišča niso v neskladju določbe novele zakona o zdravstveni dejavnosti, ki zožujejo oziroma zmanjšujejo že uveljavljene pravice, saj da ne gre za učinkovanje predpisala za nazaj, če se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona.
