Na Sodišče EU sta se obrnili vrhovno sodišče Slovenije in vrhovno upravno sodišče na Dunaju, ki sta v primeru sirskega državljana in dveh afganistanskih družin vprašali sodišče, ali je treba vstop teh oseb šteti za zakonit v smislu uredbe Dublin III, avstrijsko sodišče pa je želelo izvedeti tudi, ali je mogoče ravnanje hrvaških organov enačiti z izdajo vizuma s strani te države članice.

Sirski državljan in člani dveh afganistanskih družin so leta 2016 brez ustreznega vizuma prečkali mejo med Hrvaško in Srbijo, hrvaški organi pa so organizirali prevoz teh oseb do hrvaško-slovenske meje, da bi jim pomagali priti v druge države članice, da bi tam vložili prošnjo za mednarodno zaščito.

Sirski državljan je nato vložil prošnjo v Sloveniji, člani afganistanskih družin pa v Avstriji, vendar sta tako Slovenija kot Avstrija menili, da so za obravnavo prošenj teh oseb za mednarodno zaščito pristojni organi Hrvaške, saj so prosilci nezakonito vstopili na Hrvaško.

Sodišče v Luxembourgu je presodilo, da sprejema državljana države, ki ni članica unije, na ozemlje države članice EU ni mogoče opredeliti kot vizum, tudi če je do tega sprejema prišlo v izrednih okoliščinah, kakršne so bile leta 2016.

Sodišče je ugotovilo še, da je treba prehod meje brez izpolnjevanja pogojev nujno šteti za nezakonit v smislu uredbe Dublin III. Glede možnosti članic EU, da dovolijo vstop iz humanitarnih razlogov, je sodišče poudarilo, da po schengenskem zakoniku tako dovoljenje velja le za ozemlje zadevne članice.

Država, ki je iz humanitarnih razlogov dovolila vstop državljana države, ki ni članica EU in ki je brez vizuma, na svoje ozemlje, v skladu z dublinsko uredbo ne more biti oproščena odgovornosti za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo vloži ta oseba, je še presodilo Sodišče EU.

Sodišče v danes objavljeni razsodbi ni sledilo mnenju generalne pravobranilke, ki je ocenila, da v izjemnih okoliščinah ni prišlo do kršenja dublinske uredbe.