Steinmeierju se mandat izteče 18. marca, sicer pa je že maja lani oznanil, da se bo potegoval za še en mandat, kar je po pisanju nemškega Focusa v Nemčiji precej nenavadno.

Volitve predsednika so v Nemčiji posredne. Izbirajo ga v posebni volilni skupščini, ki se sestane le v ta namen. To sestavljajo vsi poslanci bundestaga, ki jih je v tokratnem sklicu 736, in enako število predstavnikov 16 zveznih dežel.

Kljub začetnim negotovostim so Steinmeierja javno podprle vse tri stranke vladajoče koalicije – socialdemokrati (SPD), liberalci (FDP) in Zeleni – in tudi najmočnejša opozicijska sila, konservativna unija CDU in CSU.

Svoje predsedniške kandidate so predlagale tudi stranke Levica, Alternativa za Nemčijo (AfD) in zunajparlamentarni Svobodni volivci (FW), vendar pa nobeden od njih nima realnih možnosti za zmago.

Nemški predsednik – čeprav na papirju prvi v državi – ima relativno malo politične moči in omejena pooblastila. Njegova vloga je predvsem protokolarna v smislu uradnega predstavljanja države.

Med delegati, ki jih v volilno skupščino imenujejo zvezne dežele, bo tudi nekdanja kanclerka Merklova, ki se, odkar je vodenje vlade prepustila Olafu Scholzu (SPD), zelo redko pojavlja v javnosti.