Ustavni sodniki so najprej zavrnili očitke pritožnikov procesne narave, saj so ocenili, da je obrazložitev sodišč glede zavrnitve predloga za zaslišanje izvedenca v ustavno procesnem smislu zadostna. Po njihovem pritožnikoma zaradi tega niso bila kršena z ustavo zagotovljena procesna jamstva.
Ustavno sodišče tudi ni pritrdilo tezi njunega odvetnika Velimirja Cugmasa o potrebnosti sodelovanja mladoletnih otrok v sodnem postopku in pridobitvi njunega mnenja. Utemeljitev sodišč, da sta bila otroka dovolj vključena v postopek odločanja o stikih s tem, ko je bil v postopku udeležen njun skrbnik, ki je skrbel za zavarovanje njunih pravic in koristi, je po presoji ustavnih sodnikov zadostna z vidika zahteve po ustreznem zastopanju otrok v sodnem postopku.
Glede na to, da sta najprej celjsko okrajno, nato pa tudi višje sodišče oceno o nezmožnosti mladoletnih otrok podati mnenje v tem sodnem postopku oprli na mnenje sodne izvedenke, tudi v tem pogledu ni podlage za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena ustave.
Ustavno sodišče je zavrnilo tudi očitek pritožnikov o kršitvi pravic iz 14. in 22. člena, ker naj bi odločitev sodišča, da stiki še vedno potekajo pod nadzorom, odstopala od ustaljene sodne prakse.
Kot so pojasnili sodniki, so okoliščine določitve stikov v konkretni zadevi tako specifične, da jih je težko primerjati z drugimi primeri iz sodne prakse. Zato sklicevanje pritožnikov na stališče sodne prakse, po katerem se stiki pod nadzorom izvajajo le takrat, kadar družinske povezanosti med osebami, med katerimi se izvajajo, ni ali pa je bila ta dlje časa prekinjena in je zato potreben določen čas za vzpostavitev pristnega odnosa, ne more biti odločilno.
Hkrati pa je ustavno sodišče zavrnilo očitek pritožnikov o kršitvi pravice do družinskega življenja. Poudarili so, da so specifične okoliščine te zadeve, zlasti medijska izpostavljenost primera, ki pomeni nevarnost za nove vdore medijev in javnosti v zasebnost vseh vpletenih oseb, tiste, ki pri tehtanju pravice pritožnikov do izvajanja nenadzorovanih stikov z mladoletnima vnukoma ter koristjo obeh mladoletnih otrok prevladajo v prid varstvu koristi otrok.
Stališče, da morata pritožnika pri pogostosti in načinu izvajanja stikov svoje interese podrediti interesu po zagotovitvi največje koristi mladoletnih otrok, pa ne more biti ustavno ali konvencijsko sporno.
