Ena od avtoric knjige Nesreča evropske begunske politike: perspektive z balkanske poti Marina Lukšič Hacin je povedala, da je knjiga nastala na podlagi treh znanstvenih simpozijev, ki so potekali v začetku lanskega leta. Kot je še dejala, je knjiga kritično usmerjena in ima poudarek na razmerah v Sloveniji.
Katarina Bervar Sternad je na okrogli mizi po kratki predstavitvi izpostavila sedanje razmere glede migracijske krize v Sloveniji. Kot je dejala, v Sloveniji ostane le majhen delež prosilcev za azil. Državo namreč zapusti med 80 in 90 odstotkov prosilcev. Po njenih navedbah je trenutno v Sloveniji okoli 400 prosilcev za azil, ki so nastanjeni v azilnih domovih.
Pribežniki, med katerimi prevladujejo državljani Pakistana, Alžirije in Sirije, po njenih besedah čakajo “pretirano predolgo” na zaključek postopka za pridobitev azila, saj ta traja od minimalno pol leta do dveh ali treh let.
Z ministrstva za notranje zadeve so kasneje sporočili, da ta navedba ne drži. V letu 2017 je postopek odločanja o mednarodni zaščiti v povprečju trajal 70 dni, je pa trajanje postopka odvisno od vrste postopka.
Delež oseb, ki Slovenijo zapustijo v času trajanja postopka, je še višji, saj je lahko v času njihovega odhoda o zadevi že vsebinsko odločeno ali pa je zoper njihovo odločbo uporabljeno pravno sredstvo. Dejstvo je namreč, da so osebe, ki izrazijo namero ali podajo prošnjo za mednarodno zaščito, nastanjene v nastanitvenih kapacitetah odprtega tipa, ki pa jih zelo pogosto samovoljno zapustijo. Zato ne moremo govoriti o (neposredni) povezavi med trajanjem postopka in samovoljno zapustitvijo nastanitvenih kapacitet, so pojasnili na MNZ.
Kot je medtem dejala Bervar Sternadova, se je število prošenj letos spomladi strmo povečalo, saj so v Slovenijo prihajale predvsem večje skupine, v katerih je bilo tudi do 50 pribežnikov. Ta porast pripisuje predvsem milejšim vremenskim razmeram in odprtju migrantske poti iz Bosne in Hercegovine. Junija je število prošenj sicer začelo “drastično” upadati, zato je izpostavila še vprašanje učinkovitosti Slovenije pri uresničevanju pravice do mednarodne zaščite.
Na MNZ so zapisali, da navedba o drastičnem upadu prošenj za mednarodno zaščito v juniju ne drži. Glede na podatke o vloženih prošnjah – do 14. junija 2018 jih je bilo vloženih 161 – namreč ni mogoče zaključiti, da jih bo junija bistveno manj kot v prejšnjih mesecih tega leta. Če se bo trend v juniju nadaljeval do konca meseca, jih lahko pričakujemo okoli 300, kar je več kot na primer aprila letos, ko je bilo 274 prošenj, in primerljivo z majem letos, ko jih je bilo 365.
Novinar Dnevnika Uroš Škerl Kramberger je ob tem na okrogli mizi delil svojo izkušnjo, ko je minuli teden obiskal dve središči, kjer se v BiH zbirajo pribežniki. Tu so številni, med njimi tudi tisti, ki so se na pot v Evropo podali z majhnimi otroki, povedali, da so že poskusili priti v Slovenijo, a so jih ob prečkanju Kolpe slovenski policisti z izjavami, da “v Sloveniji ni azila” vrnili na Hrvaško, policisti pa so jih od tam nato vrnili nazaj v BiH.
Ob tem je dodal, da se je v juniju obmejna politika Slovenije očitno spremenila ter da so policisti na meji zelo verjetno dobili navodila, da ne smejo upoštevati prošenj za azil. Na MNZ in policijo je zato naslovil tudi uradne prošnje za pojasnilo, vendar sta instituciji trditve zavrnili, češ da postopki vračanja pribežnikov potekajo po pravilih.
To so na ministrstvu ponovili tudi v današnjem odzivu. Kljub povečanemu številu nedovoljenih prehodov na meji z republiko Hrvaško slovenska policija izvaja svoje naloge strokovno in zakonito. Prav tako slovenska policija pri svojem delu v celoti upošteva pravice tujcev, vključno s pravico tujca do mednarodne zaščite, so izpostavili.
Neža Kogovšek Šalamon z Mirovnega inštituta je povedala, da so države članice Evropske unije po začetku begunske krize zaostrile svojo migracijsko politiko. To pa je postal tudi trend vseh držav, tudi tistih, ki so bile doslej primer dobrih praks. Ob tem je sicer izpostavila tudi pozitivne primere nekaterih držav.
