Kot je dejal, Kocbeka častimo kot elitnega pesnika in pisatelja, a bi ga morali ceniti tudi kot snovalca slovenske usode. Označil ga je kot “globokega in pogumnega humanista in velikega Slovenca”. V usodnem času, ko je uvidel, da brez enotnosti slovensko občestvo ne bo preživelo druge svetovne vojne, se je odločil za osvobodilni boj, čeravno so bili na isti strani tudi komunisti, je dejal Pahor in poudaril, da sta bila ohranitev naroda in jezika pri Kocbeku močnejša od ideologije.
Kocbek je bil po njegovih besedah izreden predstavnik tistega slovenskega humanizma, ki je v stoletjih podložnosti našel izraz in potrditev v delih pesnikov, pisateljev in umetnikov. Bil je naslednik naših humanistov, od Trubarja pa do Prešerna, ki se je poleg želje po enotnosti Slovencev v Zdravljici zavzel za mir in prijateljstvo med narodi.
“Žal pa smo v 20. stoletju zgrešili usoden in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko nad brata in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev,” je dejal Pahor in dodal, da bi si zato danes ob spomeniku skupaj s Kocbekom upal predlagati, da “bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve in se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter za skupno prihodnost”.
Minister za kulturo Tone Peršak pa je izpostavil, da je Pahor, s tem ko se je uveljavil v širšem evropskem prostoru, v Franciji, Nemčiji in Italiji, Slovence postavil v fokus številnih bralcev pa tudi mnenjskih voditeljev v teh državah. Kot drugo pomembno komponento Pahorjevega dela je izpostavil njegovo delo v korist Slovencev v Italiji. Kot je dejal, položaj Slovencev v Italiji danes ne bi bil tak kot je, če Pahor ne bi tako vztrajno širil svojega sporočila ter branil dostojanstva tako Slovencev kot svojega osebnega v dialogu z italijanskimi oblastmi v Trstu in širše.
Pahorjev spomenik ob Kocbekovem pa je po Peršakovih besedah tudi spomenik nekemu prijateljstvu, ki ni bilo pomembno le zaradi osebnega prijateljstva samega, ampak tudi zaradi tega, kaj se je to prijateljstvo rodilo in kaj je prispevalo k temu, da smo se Slovenci tudi v matični domovini začeli zavedati nekateri ne svetlih razsežnosti lastne zgodovine, s katerimi se je, kot je dejal, treba soočit, da bomo lažje šli v prihodnost.
Odkritja spomenika se je udeležil tudi predsednik republike Borut Pahor.
Kot so pojasnili na založbi, sega ideja o spomeniku štiri leta nazaj, ko so tržaškemu pisatelju ob praznovanju njegovega 100. rojstnega dneva, med srečanjem pri Kocbekovem spomeniku, omenili zamisel, da bi Ljubljana dobila tudi njegov spomenik. Pahorjev spomenik je izdelal kipar Mirsad Begić. Kot je dejal, kip pooseblja Pahorjevo samozavest, “izžarevanje tiste samozavesti, ki smo jo izgubili, tisti intelekt, ki je presežek Evropejca”.
Odkritje spomenika je dopoldne pospremil simpozij o tržaški reviji Zaliv, ki ga je Mladinska knjiga pripravila skupaj s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti (SAZU). Na simpoziju z naslovom Moč povezav v dvorani SAZU so govorci osvetlili pomen in vpliv zamejske revije Zaliv ter Pahorjevo vlogo pri njej.
