Slovenske rokometašice so letošnji zaključni turnir v deželi vzhajajočega sonca končale z zmago nad tekmicami iz DR Konga, s celotnim nastopom pa nikakor ne morejo biti zadovoljne. V svojem šestem nastopu na svetovnih prvenstvih so dosegle najslabšo uvrstitev, do letošnjega turnirja na Japonskem je bilo to 18. mesto na njihovem premiernem mundialu v Nemčiji 1997.

Najboljše so bile na Hrvaškem 2003, kjer so zasedle osmo mesto. V Italiji 2001 so osvojile deveto, v Rusiji 2005 in Nemčiji 2017 pa 14. mesto.

Slovenke so v Kumamotu prikazale številne obraze. Najlepšega zagotovo na uvodni tekmi, ko so na kolena položile imenitne Nizozemke z 32:26. V skupinskem delu so ukanile še Kubanke s 39:26, izgubile pa proti Norvežankam z 20:36, Angolkam s 24:33 in Srbkinjam s 27:29.

Na nedeljski prvi tekmi za razvrstitev od 17. do 20. mesta so izgubile še proti Brazilkam, sicer svetovnim prvakinjam iz Srbije 2013, v današnjem obračunu za končno 19. mesto pa so z določenimi težavami ukanile na tem prvenstvu najslabše afriške predstavnice iz Demokratične republike Kongo.

Izbranke slovenskega selektorja Uroša Bregarja so izjemno slabo odprle svojo zadnjo tekmo na svetovnem prvenstvu. V odsotnosti Ane Gros in Polone Barič so jih povprečne in rokometno podhranjene Afričanke uvodoma povzročale kar veliko preglavic in jim v deveti minuti ušle na tri gole (3:6).

Slovenke so bile v škripcih do 23. minute, po zaostanku z 8:12 pa so vendarle strnile svoje vrste in v končnici prve polovice tekme Afričanke pahnile v podrejen položaj.

Na veliki odmor so se odpravile z najmanjšim možnim vodstvom (14:13), v drugem pa navkljub ne najbolj prepričljivi predstavi – svetla izjema je bila Tjaša Stanko, ki je tekmicam nasula 13 golov golov – dosegla zmago.

Še v 50. minuti je bila tekma povsem odprta (24:24), v prelomnih trenutkih dvoboja pa so Slovenke vendarle uveljavile svojo taktično in tehnično znanje ter strle odpor tekmic iz črne celine, ki so jim do zadnjega zvoka sirene dihale za ovratnik.