Kot so danes sporočili iz urada, je bila med vprašanimi skoraj polovica diskriminiranih na delovnem mestu (48 odstotkov), več kot tretjina vprašanih (36 odstotkov) pa jih meni, da so se v zadnjih letih razmere glede neenakosti in diskriminacije v državi poslabšale.
Raziskava o percepciji diskriminacije je Mediana izvajala zadnja dva meseca in je zajela vzorec 1011 prebivalcev v starosti med 15 in 75 let. Med drugim je tudi pokazala, da kar 61 odstotkov populacije ocenjuje, da je v Sloveniji diskriminacija najbolj razširjena na področju dela in zaposlovanja.
Zaskrbljujoče je po mnenju zagovornika načela enakosti dejstvo, da trije od štirih vprašanih, ki so menili, da so bili diskriminirani, niso sprožili nobenega od postopkov za zaščito svojih pravic, predvsem zato, ker menijo, da to ne bi ničesar spremenilo, ne vedo na koga naj se obrnejo, ali pa jih skrbi, da bi s tem zadevo le še poslabšali.
Diskriminacija tako nobene težave ne predstavlja manj kot petim odstotkom vprašanih, medtem ko jih več kot tretjina (36 odstotkov) meni, da v Sloveniji ni ustrezno poskrbljeno za preprečevanje diskriminacije in spodbujanje enakopravnosti. Stanje na tem področju bi se po njihovem mnenju lahko izboljšalo predvsem z osveščanjem in krepitvijo odnosov med ljudmi, izboljšavo zakonske in pravne ureditve ter z vzgojo otrok v vrtcih ali šolah.
V primeru, da bi bili posamezniki priča diskriminaciji ali pa bi zanjo izvedeli, bi takšno ravnanje prijavili zgolj slabi dve tretjini. Nepripravljenost prijave si zagovornik razlaga skozi dejstvo, da približno dve tretjini vprašanih (67 odstotkov) ne pozna niti enega pravnega akta, ki bi bil namenjen preprečevanju in odpravi diskriminacije. Le nekaj manj kot petina jih je navedla ustavo.
Ob tem skoraj dve tretjini vprašanih (63 odstotkov) ne pozna niti enega organa za boj proti diskriminaciji, zato bi se jih skoraj polovica (45 odstotkov) za pomoč najprej obrnila na družinske člane.
Vprašani diskriminacijo najpogosteje razumejo kot neenako obravnavanje zaradi barve kože oz. rase, neenako obravnavanje na splošno in neenako obravnavanje zaradi veroizpovedi. Vsak deseti vprašani tega pojma ni znal pojasniti. Pri tem zagovornik poudarja, da neenako ali krivično obravnavanje samo po sebi še ni nujno diskriminacija, ljudje pa kot diskriminacijo velikokrat vidijo tudi splošne krivice in sistemske napake.
Kot so pojasnili v uradu, ki ga vodi Miha Lobnik, bodo rezultati raziskave vključeni v njihovo delo v prihodnjem letu. Posebno pozornost bodo namenili spodbujanju enakopravnosti in prepričevanju diskriminacije z osveščanjem in svetovanjem, a bo za izvedbo zastavljenih nalog treba zagotoviti ustrezno strokovno ekipo, na katero se bodo diskriminirani lahko obrnili po pomoč in pravne nasvete.
