V objavi na Facebooku je medicinska sestra Aleixandrea Macias opisala težave, s katerimi se sooča pri opravljanju svojega dela, razkrila pa je tudi, kaj jo še posebej prizadene.
Pojasnila je, da jo najbolj ‘preganja’ zvok zvonjenja mobitelov umrlih pacientov, katerih bližnji še niso izvedeli za njihovo smrt in jih želijo še enkrat slišati. V samo 24 urah je bila njena objava, v kateri je priznala, da se boji, da bomo po tem verjetno dobili posttravmatsko strestno motjo, deljena 54.000 krat.
“Nikoli še nisem videla česa takega. Nikoli mi ni bilo treba skrbeti za nekoga, ki je tako zdrav in hkrati smrtno bolan. Sicer ne delam na intenzivni negi, zdaj pa moram, ker nimamo dovolj osebja, niti opreme ali ljudi z izkušnjami (in kdo bi sploh lahko imel izkušnje za to stopnjo bolezni?). Že dva dni govorim, da bi rada šla domov, vendar me kolega vsakič odvrne od tega, ker ve, koliko bi mi bilo žal, če bi nehala pomagati. Zato ostanem, “je zapisala.
V nadaljevanju je razkrila, da je to že njen 11. dan, odkar skrbi za bolnike na intenzivni negi, in opisala, kako težko ji je delati z na smrt bolnimi bolniki.
“Skrbim zanje do trenutka njihove smrti. Do sedaj še nihče ni odšel z našega oddelka živ. Trudim se, da bi razumela kašen namen ima to, da sem tukaj. Vsak dan pridejo ljudje s hudimi težavami z dihali in so zelo prestrašeni. Razložim jim, kaj covid-19 naredi telesu in kakšna so tveganja intubacije. Poslušam njihove zadnje klice z družinskimi člani. Če čemu služi moja prisotnost tukaj, potem je to dejstvo, da sem jim pomagala preživeti zadnje trenutke s svojimi ljubljenimi. Ko umrejo, so njihove stvari še vedno tam. Zvonijo jim telefoni. Najhuje je, ko kakšnemu od umrlih zvoni telefon, saj vem, da jih nekdo kliče in moli, da se mu bo še zadnjič javil,” piše Alexandrea.
Dodala je, da ne gre samo za stare ljudi.
“Tukaj so tudi mladi, mnogi brez kakršnih koli zdravstvenih težav. Fizično močni ljudje, ki so opravljali več poslov hkrati, dokler jim covid ni začel uničevati telesa. Ta virus ubija. V nekem trenutku to postane le prizadevanje, da bi jih čim dlje ohranili pri življenju. Včasih se zdi, da so naša prizadevanja zaman, vendar se trudimo, ker vemo oziroma si želimo, da bi tudi drugi to storili za nas. Kot medicinska sestra sem videla umirati na stotine ljudi, a so običajno obkroženi z družinskimi člani in se lahko poslovijo od njih. S covidom ni tako, tukaj ni poslavljanja. Ne morem vam povedati, kako zelo to boli, kako zelo resnično je in kako se bojim, da se bo to zgodilo tudi meni. V nič vas ne morem prisiliti, ampak prosim, poslušajte zdravnike in vzemite to zelo resno. Srce me boli zaradi družin, ki so svoje bližnje prehitro izgubili, zaradi tistih, ki so bolni in v strahu, ter zaradi vseh nas, ki bomo to preživeli, zagotovo pa bomo dobili nekakšno posttravmatsko strestno motnjo, ko bo vsega tega konec, “je zaključila.
