Sodišče EU je o tem presojalo, ker je belgijski prostovoljni gasilec sprožil sodni postopek proti svojemu domačemu mestu, da bi mu med drugim izplačalo odškodnino za dežurstva na domu, ki jih je treba po njegovem mnenju šteti za delovni čas.

O tem je odločalo delovno sodišče v Bruslju, ki je predložilo vprašanja Sodišču EU. Med drugim ga je zanimalo, ali se lahko za storitve dežurstva na domu šteje, da spadajo pod opredelitev delovnega časa v smislu prava EU, so sporočili s Sodišča EU.

V današnji sodbi je sodišče najprej izpostavilo, da države članice za nekatere kategorije gasilcev, ki jih zaposlujejo javne gasilske službe, ne smejo odstopati od vseh obveznosti, ki izhajajo iz določb evropske direktive, med drugim od pojmov delovni čas in čas počitka.

Direktiva prav tako ne omogoča, da države članice ohranijo ali sprejmejo drugačno opredelitev pojma delovni čas od tiste v direktivi. Čeprav direktiva določa pravico držav članic, da uporabljajo ali uvajajo ugodnejše določbe za varovanje varnosti in zdravja delavcev, pa ta pravica namreč ne velja glede opredelitve pojma delovni čas.

Sodišče sicer opozarja, da lahko države članice v svojih nacionalnih pravnih redih prosto sprejemajo določbe glede dolžine delovnega časa in časa počitka, ki so za delavce ugodnejše od tistih, določenih v tej direktivi.

Sodišče opozarja tudi, da direktiva ne ureja vprašanja plačila delavcev, saj ta vidik ni v pristojnosti Unije. Tako lahko države članice v svojem nacionalnem pravu določijo, da se plačilo delavca za delovni čas razlikuje od plačila delavca za čas počitka, in to celo do te mere, da za čas počitka ne dodelijo nobenega plačila.

Čas dežurstva, ki ga je delavec zavezan preživeti na domu, pri čemer ima obveznost odzvati se na pozive delodajalca v roku osmih minut – kar znatno omejuje možnosti za opravljanje drugih dejavnosti – je treba po odločitvi sodišča šteti za delovni čas.

Sodišče v zvezi s tem opozarja, da je odločilni dejavnik za opredelitev delovnega časa v smislu direktive to, da je delavec zavezan biti fizično prisoten na kraju, ki ga določi delodajalec, in da mu mora biti tam na razpolago, da bi lahko takoj opravil ustrezne naloge, če bi bilo to potrebno.

Obveznost fizične prisotnosti na kraju, ki ga določi delodajalec, in zahteva, da lahko pride na delo v kratkem roku, znatno omejujeta možnosti za opravljanje drugih dejavnosti, zaradi česar se položaj osebe, na katero se nanaša ta omejitev, razlikuje od položaja delavca, ki mora biti med dežurstvom zgolj na razpolago delodajalcu, da ga ta lahko prikliče.