Proteini ali po slovensko beljakovine v prahu iz katerega si naredite “šejk” po telesni vadbi, je najbolj razširjeno prehransko dopolnilo. Zakaj je tako, sta vsaj dva razloga: proteini v prahu so eden zelo redkih dokazano ergogenih prehranskih dopolnil, kar pomeni da izboljšajo telesno zmogljivost, največji poudarek je na sintezi mišičnih vlaken in kot drugo so neverjetno praktični, večino obrokov lahko obogatimo z dodatnimi beljakovinami, zmešamo jih lahko praktično povsod. Torej ni nujno, da proteine v prahu uporabljate samo v korelaciji s telesno aktivnostjo, vendar lahko predvsem korigirate profil makronutrientov v marsikaterem dnevnem obroku, tako da z njimi povečate delež beljakovin.

Kar se tiče beljakovinskih praškov, sta tukaj dva vidika: in sicer prvi kot že omenjeno ergogeno sredstvo, ki ni sporno, je pa uspeh odvisen še od mnogih drugih dejavnikov in vsakega posameznika posebej, kot drugo pa je pomembna kvaliteta teh beljakovin v prahu in z njo povezana morebitna škodljivost za zdravje. In ravno o tem drugem vidiku bo govora v tem članku.

Beljakovinski prah, ki ga kupite v trgovini, je lahko iz več različnih virov. Najbolj množičen vir je iz kravjega mleka in sicer iz sirotke, na izbiro imate še kazein, ki je prav tako iz mleka, jajčne proteine in ekstrakt govejih beljakovin ter rastlinske: sojine, konopljine, riževe, grahove; Sem prepričan, da so na trgu še kakšni, vendar so našteti v veliki večini.

Kot ste že sami ugotovili, je proizvajalcev proteinov nešteto, pa vendar v glavnem to niso čisto pravi proizvajalci. Sam beljakovinski prah jih izdeluje malo, to so v bistvu veliki mlekarski konglomerati, kot ameriški Hilmar ali irska Glanbia in še neimenovani kitajski proizvajalci. Nato od teh velikih proizvajalcev, te nam znane znamke kupujejo prah, jih prilagodijo svojim tržnim potrebam, se pravi jih po svoje zapakirajo ter izpostavijo nenadkriljive lastnosti svoje znamke, še prej pa jim dodajo arome, barvila, sladila in druge aditive, po možnosti pa še kakšno “superživilo”, ki naj bi povečalo prodajo.

Torej, dejstvo je da so že same beljakovine v prahu lahko škodljive zdravju, potem pa dodatno še vsi aditivi s katerimi jih ti sekundarni proizvajalci opremijo in se nato znajdejo na policah trgovin.

Poudarek v tem tekstu je bolj na sirotkinih beljakovinah (whey), ki veljajo za najbolj učinkovite takoj po vadbi in imajo najvišjo biološko vrednost ter so kot že omenjeno, najbolj popularni. Ostale vrste beljakovin v prahu se pridobivajo bolj ali manj podobno, kar se tiče pa dodatkov sekundarnih proizvajalcev, pa ni razlike med njimi, razen visoko kvalitetnih ekoloških izdelkov, o katerih bo govora na koncu.

PROIZVODNJA OSNOVNE SESTAVINE – beljakovine v prahu (whey)

1 Kakovost mleka – pomembno je od kod izvira mleko, s čim se krave hranijo, pod kakšnimi pogoji živijo in ali so posledično v mleku prisotni kakšni gensko spremenjeni organizmi, sledi antibiotikov, hormonov in steroidov.

2 Kakšen je proces pridobivanja beljakovin iz sirotke? Ali je v procesu prisotna previsoka temperatura in je zato sam proces prekratek, je zato struktura beljakovin že načeta? Kakovostne beljkovine iz sirotke so pridobljene s hladno pasterizacijo in daljšim sušenjem, tak proces pa je precej dražji, zato če so vaši proteini dokaj poceni, potem kakovost najverjetneje ni cilj proizvajalca.

3 Ali je vir izdelka kisla ali sladka sirotka? Razlika je v tem, da je sladka mnogo bolj učinkovita, vsebuje glikomakropeptide ki imajo izjemne imunske lastnosti, še posebej za črevesno floro, kar je pomembno pri bolj učinkoviti uporabi amino kislin in dejansko tudi pri sintezi esencialnih amino kislin, npr. lizina. Sladka sirotka je stranski produkt sira, kisla pa stranski produkt skute, grškega jogurta, nekaterih mehkih sirov, itd.

SEKUNDARNI PROIZVAJALCI

Sekundarni proizvajalci, tisti ki izdelek tržijo pod svojim imenom, znamko, sloganom, v privlačni embalaži, ko sami osnovi, beljakovinskemu prahu dodajo še arome, barvila, sladila in gostila. To so glavne kategorije, poleg teh pa se znajde v škatli lahko še marsikaj, seveda z namenom da se tak izdelek lahko oglašuje kot najboljši na trgu, s posebnimi lastnostmi, učinki, dodano vrednostjo, itd. Od proizvajalca do proizvajalca in njihove domišljije variira izbira dodatkov, vendar pa se v glavnem velika večina odloča približno enako, tako da pri večini nekih večjih razlik ni. Med ekstra dodatki se najpogosteje znajdejo: encimi, kreatin, probiotiki, superživila, itd. Pri glavnih kategorijah dodatkov je ponavadi težava, da kvaliteta ni merilo ampak cena.

Sladila

V glavnem se pojavljajo: sukraloza in acesulfam, redkeje pa fruktoza, polioli, stevia, aspartam ter razni ciklamati in saharini. Sladila kot nadomestek navadnega sladkorja, se seveda uporabljajo predvsem zaradi zniževanja kalorij ter ker naj bi bila bolj zdrava, kar za sintetično pridobljena to ne moremo trditi. Prav tako možgani ne razlikujejo med navadnim sladkorjem in umetnimi sladili. Polioli, sladkorni alkoholi načeloma niso sporni, razen če niso proizvedeni iz gso vira, imajo pa lahko odvajalni učinek, še posebej izomalt. Aspartam velja v nekaterih znanstvenih krogih za kancerogenega, vir msg-ja, ki je ojačevalec okusa in ekscitotoksin, tako da ga najbrž tudi zaradi takega slovesa vedno manj uporabljajo, prav tako acesulfam, ki spada v sivo cono bojda kancerogenih snovi. Ciklamati in saharini, kot prastara sintetična sladila, so bolj kot ne pomožna kakšnemu drugemu in so zato ponavadi v manjših količinah, še vedno pa ni zanemarljivo dejstvo o miselnosti proizvajalca, ki tlači v izdelek že zdavnaj zastarela sintetična sladila. Najbolj pogosto sladilo trenutno je sukraloza, ki je produkt selektivne klorinacije v večstopenjski sintezi belega sladkorja, torej najmanj 320 krat slajši od le tega, zaradi svoje stabilnosti pri visoki temperaturi in različnih pH okoljih, brez priokusov in po zagotovilih pristojnih organov varnem sladilu. Razen tega da je sukraloza tudi sintetično sladilo, je najpogostejši očitek teza, da uničuje dobre bakterije v črevesni flori in s tem lahko ruši ravnovesje dobrih in slabih bakterij, posledica pa je slabitev imunskega sistema, ki je kot vemo temeljni kamen zdravja.

Barvila

Zaradi izgleda in privlačnosti izdelka, so obvezna tudi barvila, ki so v večini primerov umetna bodisi zaradi stabilnosti ali pa cene. Intenzivne barve bolje prodajajo. Če se na primer izdelek trži z okusom jagode, potem je jasno da mora imeti napitek, ko je pripravljen, vsaj neko določeno stopnjo rdeče barve. Intenzivne barve pa je redkokdaj možno doseči po naravni poti, sicer obstaja kar nekaj naravnih barvil npr. kurkuma, pšenična trava ali sok rdeče pese, vendar so to dražje variante, pa tudi manj učinkovite, pogosteje na njih naletimo kot na sobarvila poleg umetnih v izdelku. Težava je seveda v teh ničkaj zdravju prijaznih sintetičnih barvilih, pridobljenih s celo vrsto različnih kemičnih postopkov in v mnogih primerih iz nenaravnih virov. Sintetični beta-karoten npr. je škodljiv zdravju, kar pa ni nič nelogičnega, če vam povem da vir ni korenje, buča ali kakšna druga oranžna zelenjava, temveč benzen, snov iz petrokemične industrije. Pri beta-karotenu proizvajalcem ni treba posebej navesti ali je naravnega ali sintetičnega izvora, zato če ni na izdelku posebej izpostavljeno, ga lahko štejete kot sintetičnega, kar najbrž tudi je. Blue#1 ali Brilliant blue je še eden izmed posebej škodljivih umetnih barvil, za katerega je dokazano, da preide krvno-možgansko bariero.

Arome

Arome ali okusi, so pri beljakovinah praktično obvezen dodatek, sicer lahko izberete tudi nevtralen okus, ki pa vendarle ni izbira večine. Beljakovinski prah kot izdelek z izjemno majhnim deležem maščobe, je brez okusa, ker glavnina se jih skriva v maščobi, zato potrebuje dodaten okus. Te arome so lahko klasificirane kot naravne ali umetne, med katerimi pa roko na srce ni velike razlike, naravne izvirajo iz pravega živila to je pa tudi vse, ker obe kategoriji ter vse podkategorije so predmet postopkov, nad katerimi imajo večinoma roko kemiki. Pravzaprav je dobavitelj tovarna arom in dišav, ki dobavlja arome ne samo prehrambeni industriji, temveč tudi izdelovalcem parfumov, sveč, dišav, kozmetike, čistil, itd. Poglejmo na primeru vanilije, ki je najbrž najbolj pogosta aroma: pravi strok vanilije so tukaj seveda znanstvena fantastika, proizvajalci pa lahko izbirajo med veliko kemičnimi različicami, med katerimi je najbolj razširjen etil-vanilin katerega viri so: žaganje, lesna pulpa in petrokemikalije. Če vas ne zmoti zgolj dejstvo, da ima vaše prehrambeno dopolnilo okus ustvarjen v laboratoriju izpod rok kemikov, potem bi vas mogoče zmotil zdravstveni vidik teh arom, ki nenazadnje vsebujejo ostanke topil.

Gostila

Karagenan, gumi arabicum, guar gumi, ksantan gumi, so najbolj pogosta gostila in stabilizatorji, ki so prisotna v beljakovinskih izdelkih in če le ti kot viri niso sporni, npr. karagenan iz rdečih alg, guar iz indijskega fižola, arabicum iz soka akacije, pa je lahko sporna njihova kemična pridelava, še posebej karagenana, ki je že bil označen kot kancerogena snov.

Prisotnost težkih kovin

Še eno tveganje za zdravje je lahko vsebnost težkih kovin. Potrošniška organizacija Consumer reports, je izvedla raziskavo o vsebnosti težkih kovin v nekaterih najbolj prodajanih beljakovinskih znamkah in pri nekaterih ugotovila presežene koncentracije toksičnih težkih kovin: kadmija, arzena, svinca in živega srebra. Danes so težke kovine prisotne tudi pri običajnih živilih, zaradi kontaminirane zemlje, vendar pa je pri beljakovinah v prahu težava toliko večja zaradi koncentrirane oblike dopolnila.

IZOLAT ali KONCENTRAT?

(sirotkine beljakovine) Izolat so, kakor že ime pove, najbolj izolirane beljakovine, katerim se odstrani praktično vse kar ni beljakovina, minerale, vitamine in lipide. Na žalost pa tako za približno 5 g več beljakovin za razliko od koncentrata, ne vsebujejo več zelo koristnih imuno komponent, ki so vezane na maščobne globule, ki se jih pri izolatu odstrani. Med drugim tudi imunoglobulin in fosfolipide. Te imuno komponente pa so zelo pomembne pri imunskem sistemu. Proces pridobivanja izolata vsebuje kisline, zaradi katerih potem pretirana uporaba izolata teži k zakisanju telesa. V maščobah je še mnogo drugih pozitivnih faktorjev ter nenazadnje tudi okus. Ste kdaj že naleteli na okusen izolat? Jaz nikoli. Čeprav je pri izolatu logično absorbcija hitrejša, pa koncentrat deluje bolj celostno ter zadrži tud več kakovosti, seveda pod pogojem da je tak tudi proces proizvodnje.

HIDROLIZAT

Zadnje čase se je kot trend pojavil še hidrolizat sirotke, ki po besedah prodajalcev veliko obeta, vendar pa ta s postopkom hidrolizacije na manjše peptide in posamezne amino kisline obdelana beljakovina, nima nekih čudežnih učinkov. Kljub rahlo hitrejši absorbciji od izolata, ta po dosedanjih podatkih ne spremeni ničesar glede boljše sinteze mišičnih beljakovin, kvečjemu pa zaradi svojih minusov na koncu hidrolizat ni dobra izbira, je bolj kot neka marketinška novost, na katero prilepijo še višjo ceno. Dva občutna minusa sta: postopek hidrolize zahteva visoko temperaturo, ki lahko denaturira beljakovine, kot drugo pa hidroliza je lahko kislinska ali alkalna in v obeh primerih se uničijo nekatere tudi esencialne amino kisline.

SOJIN IZOLAT

Pogost vir beljakovin je tudi sojin izolat, ki je zelo značilen za kakšne mrežno-piramidne sheme prodaje ali pa za kakšne drogerijske hišne znamke ter znamke, ki jih najdete bolj v klasičnih supermarketih. Pogosto ga najdete tudi v mešanicah beljakovin, kjer so bolj zaradi znižanja proizvodne cene. Biološka vrednost je nižja od sirotkinih, težava pa je lahko predvsem v tem, če izvira od tam, kjer je dovoljena uporaba gensko spremenjenih organizmov, torej če ni značke na škatli gso free, potem jih najverjetneje vsebuje. Kot drugo pa je današnja soja hibridizirane sorte, kot taka pa vsebuje dokaj neprebavljive amino kisline, ki lahko vodijo do alergije. Sojin izolat kot tak v denaturiranem stanju, vsebuje tudi preveč estrogena, kar teži k hormonskim motnjam pri zelo pogosti uporabi. Prav tako zaradi visoke vsebnosti fitinske kisline črpa kalcij in druge minerale iz telesa. Po mojem mnenju preveč minusov, da bi bilo smotrno razmišljati o uporabi sojinega izolata, pa čeprav v mešanici z drugimi viri beljakovin.

JAJČNE BELJAKOVINE

V teh nekako ne vidim smisla, ker zakaj bi plačevali za procesirane beljake v prahu, ki izvirajo od nevemkod, pa sem prepričan da ne iz ekoloških jajc, ko pa imate dostop do cenejših svežih vrhunskih domačih jajc, celih z rumenjaki vred v katerih je mnogo koristnih zadev. Vemo pa, da absorbcija jajčnih beljakovin brez prisotnih rumenjakov ni popolna oziroma je slaba.

PROTEINI VRHUNSKE KVALITETE

Ali obstajajo? Da, vendar so redki in občutno dražji od ostalih, kar je razumljivo glede na dražji proces od vira do končnega izdelka. Poleg mnogo počasnejšega ter kvalitetnejšega procesa predelave, ekoloških sestavin ali sestavine, je tukaj ponavadi prisoten samo en proizvajalec, oziroma, če sta dva, primarni vsekakor ni poceni. Da bi se redki proizvajalci teh kvalitetnih beljakovin v prahu, čim bolj približali ostalim s ceno, se v večini primerov odločajo za mešanico rastlinskih virov beljakovin, v glavnem grahovih in riževih, kar je dobra novica za vegane, vendar pa mnogi niso pripravljeni sprejeti kompromisa na račun nižje biološke vrednosti rastlinskih beljakovin. Takim ostanejo le visoko kvalitetne sirotkine beljakovine, ki pa jih pri nas nisem zasledil, lahko pa jih poiščete na spletu.

Čeprav ob vseh teh spornih sestavinah, aditivih in procesih predelave s pomočjo kemikalij, škodljivost zdravju ni vedno čisto dokazana, je vseeno že iz odnosa do uporabnika dovolj razvidno ali si proizvajalec zasluži zaupanje. To je že takoj razvidno iz etikete na embalaži, ker iskreni proizvajalec, ki nič ne skriva, na le tej navede tudi tisto, kar mu po predpisih ni treba. Tisti, ki mu je zdravje na dolgi rok pomembno in mu ni vseeno kaj vnaša v telo, bo zmanjšal porabo nekvalitetnih proteinov na minimum, kupil bo tiste nevtralnega okusa in se s tem znebil kupa škodljivih aditivov ali pa poiskal dražje, visoko kakovostne.

Našega strokovnjaka Braneta Bogdanoviča, avtorja članka, lahko najdete in kontaktirate preko njegove spletne strani alivestekajjeste.si