Govora je o najbolj fanatičnih navijačih na svetu, navijačih perujske nogometne reprezentance. Britanska radiotelevizija BBC na svojih spletnih straneh prinaša resnična pričanja perujskih navijačev, ki so bili za pot na svetovno prvenstvo pripravljeni žrtvovati svojo eksistenco in eksistenco svojih bližnjih.
A za neverjetne perujske navijače sploh ni bilo dvomov o tem, kaj je za njih in njihove družine najbolj pomembna stvar na svetu. Seveda nogomet in biti v Rusiji, kjer z vsem žarom navijajo za Inke, kakršen je vzdevek perujske selekcije, ki se je na mundial uvrstila kot peto uvrščena ekipa južnoameriških kvalifikacij preko dodatne zmage proti Novi Zelandiji.
Danska nogometna reprezentanca je v 1. krogu svetovnega prvenstva v Saransku premagala Peru z 1:0 (0:0) z zadetkom Yussufa Poulsena v 59. minuti, a uvodni poraz ni potrl fanatičnih privržencev Inkov, kvečjemu jih je še bolj podžgal, da bodo na naslednji tekmi še močneje spodbujali svoje izbrance.
Na tribunah Arene Mordovia je tako bilo mož opaziti navijača Edgarja, ki je pripotoval v Saransk skupaj z 80-letnim Manuelitom, potem ko sta zamenjala tri različne polete in se za nameček do prizorišča uvodne tekme perujskega kolektiva vozila še deset ur z nočnim vlakom.
Čeprav je od silnega vpitja in petja izgubil glas, je poročevalcu BBC lahko s šibkim glasom povedal, da je preprosto moral priti v Rusijo: “Potovanje je bilo brutalno naporno, ampak kako bi lahko izpustil vse to. Čakali smo tako dolgo, čakal sem tako dolgo, da bi lahko končno zapel naše pesmi v drugi državi.”
V četrtek Perujce čakajo nekdanji svetovni prvaki Francozi na tekmi v Jekaterinburgu. Za Pedra oziroma Perrita je bil prihod v Rusijo izpolnitev najbolj skritih želja. Zaradi mundiala je dal odpoved na delovnem mestu, ki ga je imel v Panami, da bi si lahko vzel čas za dvomesečno odisejado s ciljem v Rusiji. Vse svoje prihranke je dal za potovanje, pa še to borno imetje, ki ga je imel, je zadostovalo zgolj za najcenejšo, a tudi najdaljšo pot iz Peruja na drugi konec sveta.
Najdražji je bil polet do Madrida. Nato pa je do Rusije potoval skorajda kot nekakšen navijaški klatež, popotnik, spal je, kjer je lahko, štopal, bil na finskih ladjah, da bi prišel do obljubljene dežele nogometa. Prepričan je, da bo za pot nazaj potreboval znova vsaj dva meseca, saj si enostavno ne more privoščiti dragih letalskih kart. Nekako bo našel tudi način, da si bo v živo ogledal tekmo v Jekaterinburgu.
Iz Peruja so na pot krenile cele družine v najširšem pomenu besede, ko so dejansko skupaj v Rusiji tri generacije navijačev v vseh starostnih obdobjih. Tisti, ki so si lahko privoščili, so naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da so si zagotovili pot na mundial. Slišijo se zgodbe ljudi, ki so prodali svoje avtomobile, najeli bančna posojila, za kar so zastavili svoje domove, nekateri pa so pustili dobro plačane službe v tujini, da so lahko prišli v Rusijo navijati za Peru.
Peru je petkrat zaigral na svetovnih prvenstvih, prvič daljnega leta 1930, nato pa še v letih 1970, 1978, 1982. Od predzadnjega nastopa je tako minilo predolgih 36 let. Evforija je zato povsem razumljiva.
