Kot je povedal ta arhitekt, ki je nastopil na TED Talku v Kyotu in stoji za idejno zasnovo te male šole, otroci potrebujejo majhno količino nevarnosti. Včasih morajo tudi pasti, se poškodovati. To jih nauči, kako živeti v tem svetu. Kot pravi, je pomembno, da jih ne nadziramo preveč, ne varujemo preveč. Ta mala šola je popolnoma odprta. Otroci so ves čas zunaj. Celotna mala šola je eno veliko igrišče. V učilnicah so drevesa. Otroci po teh drevesih, ki so spodaj zaščitena z mrežami, plezajo. Znotraj šole ni sten, le pregrade, ki ločujejo učilnice. Ta odprtost prostora pomaga pri hitrejših socialnih interakcijah. Ni meje med zunaj in noter, popolnoma odprt je skozi vse leto.
Izpostavil je tudi, če damo otroke v nekakšno tiho škatlo, nekateri postanejo živčni. In v tej mali šoli so prepričani, da zvoki in glasnost, v prostoru znotraj šole namreč ni zvokovnih barier, pomaga izboljšati koncentracijo. In tudi v resnici otroci, ki obiskujejo to šolo, kažejo izjemne sposobnosti koncentracije. Cilj te šole je, da otrokom omogoči, da raziskujejo svojo okolico na varen način. Ti otroci, ki obiskujejo to šolo, imajo tudi izjemne atletske sposobnosti. Otroci tako znotraj šole vsak dan pretečejo približno štiri kilometre. Za primerjavo lahko povemo, da otroci v ameriških šolah za nestrukturirano igro zunaj porabijo le 4 do 7 minut dnevno.
