V Ljubljani je danes potekal strokovni posvet štirih okoljskih nevladnih organizacij: Zveze ekoloških gibanj Slovenije (ZEG), Alpe-Adria Green (AAG), Združenje za energetsko neodvisnost Slovenije (ZENS) in Slovenian Solid Waste Association (SISWA) na temo termične izrabe nenevarnih odpadkov. Govorci so pozdravljali dialog, a vendar stališč niso pomembneje zbližali.
Predstavniki gospodarstva so večinoma poudarjali potrebo po napravah za termično izrabo odpadkov pri nas. “V Evropi imamo okoli 500 objektov za sežiganje odpadkov, v EU živi 500 milijonov ljudi. V Sloveniji nas živi dva milijona,” je izpostavil Filip Kokalj z mariborske strojne fakultete in pozval, da razmislimo o povečevanju samozadostnosti pri obdelavi odpadkov.
Jure Žugman iz podjetja Ekol je opozoril na požarna in druga tveganja, ki se povečujejo, ker odpadki sedaj stojijo pri podjetjih in čakajo, da se jih nabere dovolj za odvoz v tujino in proste kapacitete. Če ti odpadki ne bi stali, tudi ne bi prišlo do požara, kot je bil tisti v Kemisu na Vrhniki, je menil. Spomnil je tudi na okoljsko in ekonomsko škodo, ki nastaja s samim prevozom odpadkov v tujino.
Primož Gabrič iz Kostaka pa je med drugim izpostavil, da imajo sodobni objekti, ki toploto ustvarjajo iz goriva, proizvedenega iz odpadkov, do 10-krat nižje škodljive izpuste od objektov, ki kurijo fosilno gorivo. Prav tako je v sodobnih objektih vzpostavljen natančen monitoring, podatki so dostopni tudi na spletu. Je pa posvaril pred tem, da se pri termični izrabi odpadkov duši zasebno pobudo.
Na drugi strani so nevladniki sežigalnicam nasprotovali, namesto tega bi se morali osredotočiti na preprečevanje nastajanja odpadkov oz. koncept zero waste, so menili. V Evropi je več kot 500 občin, ki so se že zavezale k načinu delovanja zero waste, je spomnila Erika Oblak iz Ekokroga. V občinah, ki so primerljive z Ljubljano, stopnje recikliranja odpadkov dosegajo tudi 80 ali 90 odstotkov.
Proti sežigalnicam so tudi v nevladni organizaciji Umanotera, je dejal njen predstavnik Andrej Gnezda. Pri tem je opozoril, da ministrstvo za okolje in prostor sploh ne razpolaga s kakovostnimi podlagami, torej podatki o tem, koliko odpadkov sedaj izvozimo in koliko bo za sežig primernih odpadkov pri nas v prihodnje. Pri tem je opozoril tudi na evropsko zakonodajo, ki s trga postopno izrinja okolju neprijazno plastiko.
Uroš Macerl iz Ekokroga pa je med drugim izpostavil, da bi za odločitev o sežigalnici, umeščanje v prostor, dogovor z lokalno skupnostjo in kakovostno izgradnjo potrebovali najmanj pet let. Če pogledamo slovensko postopanje v primerih drugih pomembnih projektov, lahko ta rok raztegnemo na 10 let. “Zato ne govorimo, da bi s sežigalnico reševali problem sedanjih odpadkov,” je bil kritičen.
Poudaril je tudi, da je bil za požar na Vrhniki kriv “katastrofalno slab nadzor”. Tega zato ne bi smeli izkoriščati kot argument za takojšnji začetek sežiganja odpadkov v Sloveniji. Spomnil pa je še na vsa vprašanja, ki jih odpira sežigalnica – kdo bi pokril investicijo, ali bi imeli dovolj odpadkov za čas njene amortizacije, kam bi z ostanki po sežigu, katere mejne vrednosti bi veljale, kaj bi prišlo skozi dimnik.
Generalna direktorica direktorata za okolje na okoljskem ministrstvu Tanja Bolte je priznala, da bi bilo treba podatke, ki bodo služili kot podlaga za odločanje, obnoviti. Vseeno pa je zadovoljna z dialogom, ki je stekel z današnjim in sredinim posvetom o odpadkih v državnem svetu in je ključen za sprejemanje odločitev.
Ministrstvo za okolje in prostor pripravlja nov zakon o odpadkih in prenovo zakona o varstvu okolja. Zakon o odpadkih naj bi na vladi potrdili že do poletja.
