Pari kot največje krivce za razdor zveze navajajo afere, zlorabo alkohola, drog in druge zasvojenosti, medsebojno nerazumevanje itd. Nekateri pravijo, da so se enostavno odtujili, se prenehali ljubiti, nimajo več ničesar skupnega. Pogosto otroci ostajajo edino “lepilo”, ki drži starša skupaj, kar pa je zanje seveda veliko breme.
Kaj pa se dogaja v odnosu preden pride do razhoda?
Zakonca Gottman, izjemna partnerska terapevta, ki proučujeta pare že 40 let, sta odkrila, da lahko že po prvih treh minutah konfliktnega pogovora napovemo ne le kakšen bo izid pogovora, ampak tudi, ali bo odnos preživel naslednjih 6 let.
Ugotovila sta, da obstajajo štirje vzorci komunikacije, ki se pogosto pojavljajo v paketu in so zelo dober napovedovalec propada odnosa. Poimenovala sta jih štirje jezdeci apokalipse. To so: kritika, prezir, obramba in okamenitev (stonewalling).
Kritika
Partnerja kritiziramo takrat, ko za probleme v odnosu krivimo njegove osebnostne pomanjkljivosti. Na primer: “Ti si len, sebičen, neroden, nesposoben, nemaren ipd.” Tudi stavki, ki se začnejo z: Ti nikoli … ali ti vedno … so kritika, saj če nekdo nikoli ničesar ne stori prav, ali vedno naredi vse narobe, potem je z njim očitno nekaj osebnostno narobe.
Nihče od nas si ne želi biti kritiziran, še najmanj pa od ljubljene osebe. Kritika škoduje samopodobi, še posebaj, če ji je bil človek podvržen že kot otrok. Je pravi strup za odnose. S kritiko svojemu partnerju v bistvu sporočate naslednje:
“Nisi v redu, s teboj je nekaj narobe, razočaran sem nad tabo, ne ljubim te.”
Če si tega ne želite, potem se kritiki raje poskušajte izogniti.
Ko vas neko partnerjevo dejanje razjezi in imate kritiko na koncu jezika, se ugriznite v jezik. Vzemite si nekaj minut, da se umirite, poglobite se vase in se vprašajte: Kako se počutim v tem trenutku?
Če boste stavek začeli z besedami: “Jaz čutim … “ to ne bo več kritika, ampak zgolj izražanje lastnih občutkov, do katerih imate seveda pravico. Izogibajte se posploševanju, govorite o konkretni situaciji, ne kritizirajte partnerjeve osebnosti, le dejanja.
Primer: “Danes sem bila razočarana, ker me je počakala nepomita posoda.” To se sliši čisto drugače kot: “Kako si len, nikoli ne pomiješ posode.” Ključnega pomena je tudi uvod v pogovor. Primer: Majo skrbi, če bodo ta mesec lahko plačali vse položnice . Pogovor z možem bi lahko začela takole:
“Si v službi že rekel za povišico? Cele dneve garaš, nič te ni doma, izkoriščajo te. Ti pa si prevelika reva, da bi se postavil zase.” Sliši se kot izvrsten uvod v prepir. Veliko bolje bi bilo, da bi Maja začela pogovor takole:
“Dragi, skrbi me, da ta mesec ne bomo mogli plačati vseh položnic. Mislim, da te v službi ne plačujejo dovolj, glede na tvoje sposobnosti in odgovoren položaj.”
Prezir
Drugi jezdec apokalipse po Gottmanu je prezir. Podoben je kritiki, vendar je še veliko bolj strupen. Glavna razlika med kritiko in prezirom je v tem, da kritični partner kritizira v afektu, prezirljivi pa preračunljivo in sistematično ponižuje partnerja, da bi si pridobil superiornost. Prezirljivi partner poudarja in javno razpravlja o partnerjevih napakah. Svoj prezir lahko izraža na različne načine; kot zmerjanje, žaljivke, poniževanje, zasmehovanje … Na primer: “Krava neumna, idiot, prasec debeli.”
Nekoliko bolj prefinjena oblika je sarkazem ali roganje. Na primer ženi, ki je oblečena v staro trenirko, ki ji jo je otrok malo prej popackal s sladoledom, mož, ki se je vrnil iz službe, reče: “Uau, kako lepo si danes urejena.”
Rogamo se lahko tudi na način, da oponašamo govor ali kretnje našega partnerja na način karikature. Prezir pa lahko izražamo tudi z neverbalnimi gestami, kot je na primer zavijanje z očmi ali poteg levega ustnega kotička vstran. Gottman je v eni od svojih raziskav ugotovil, da je neverbalni prezir enako uničujoč kot verbalni, kombinacija obojega pa je ubijalska.
Prezir je brez dvoma najhujši med vsemi štirimi apokaliptičnimi jezdeci, smrtonosen pa ni le za partnerstvo, ampak tudi za imunski sistem kritizirane osebe. Gottman je ugotovil, da ljudje, ki so dlje časa izpostavljeni preziru, pogosteje obolevajo za nalezljivimi boleznimi. Zato se je preziru bolje na daleč izogibati. Če pa se kdaj že prikrade v komunikacijo, to zahteva temeljit pogovor in iskreno opravičilo.
Obramba
Če nas nekdo kritizira ali celo izraža prezir, se bomo seveda skušali zaščititi. Tretji jezdec je torej obramba. Čisto instinktivno se branimo, kadar čutimo, da smo napadeni, tu je na delu naš samoohranitveni nagon. Dva tipična primera obrambne drže sta prevzem vloge nedolžne žrtve ali protinapad. Primera:
“Kaj pa vse dobre stvari, ki jih naredim za odnos? Nikoli te ne morem zadovoljiti.” (Oseba to izreče s prizadetim, javkajočim glasom.)
“Spet se pritožuješ zaradi nepomite posode. Ti si pa tako lena, da nikoli ne greš v trgovino.”
Najsi napadena oseba prevzame držo nedolžne žrtve ali napade nazaj, nič od tega ne pelje k rešitvi problema. Če se odpovemo obrambni drži, moramo prevzeti svoj del odgovornosti za problem, kar pa ni vedno lahko. Ljudje, ki imajo že tako slabo samopodobo, se bojijo, da bo njihovo priznanje odgovornosti partnerju služilo, kot le še en dokaz, kako slabi in nevredni so. V resnici pa se zgodi ravno obratno. Ko priznate svoj del odgovornosti, se bo vaš partner počutil slišanega, spoštovanega in ljubljenega, zaradi česar vas bo tudi on bolj ljubil in spoštoval. To bo umirilo oba, in požar bo pogašen.
Primer:
“Najino spolno življenje je mrtvo.”
Obrambni odziv: “To ni res. Saj sva seksala prejšnji mesec.”
Neobrambni odziv: “Tudi jaz ga pogrešam. Kaj ko bi si ta vikend vzela nekaj časa samo za naju?”
Partnerji se velikokrat zapletejo v konflikte tipa, kdo ima prav, kar je za partnerstvo lahko zelo destruktivno. Vsak vidi svet skozi svoje oči, vsak ima pravico do svojih občutkov in svojega mnenja. Zato imata prav oba. Poslušati in spoštovati partnerjev pogled tudi, če se razlikuje od našega, potem pa izraziti svojega in biti slišan in razumljen, je znamenje neobrambnosti in prave intime. Če smo pomirjeni sami se seboj, nas drugačnost drugega ne more ogroziti in zamajati našega sveta. Tako v partnerstvu kot v širšem družbenem kontekstu.
Seveda pa se je težko odzvati neobrambno, če je partner do nas žaljiv, nespoštljiv ali kako drugače izraža prezir. Ta je tako strupen, da ga je potrebno v kali zatreti in partnerju pokazati, da je to za nas nesprejemljivo. Lahko rečemo na primer:“Tako se z mano ne boš pogovarjal, tega ti ne dovolim.”
Okamenitev (stonewalling)
Četrti jezdec je okamenitev. To se zgodi takrat, ko eden od partnerjev popolnoma utihne sredi konfliktnega pogovora, oziroma od sebe ne da več nobenega verbalnega niti neverbalnega sporočila. Deluje kot kamnita stena. Gottman je v svoji študiji ugotovil, da je pri heteroseksualnih parih okameneli v 85% moški. Ugotovil je tudi, da moški okamenelci ponavadi pogledajo stran, medtem ko ženske vzdržijo pogled, vendar je ta prazen in oddaljen. K okamenitvi so bolj nagnjene tiste ženske, ki so bile v mladosti spolno zlorabljene.
Ta odziv je popolnoma organski in evolucijski. Če ste kdaj gledali Animal Planet potem veste, da nekatere živali v primeru nevarnosti enostavno “zamrznejo” oziroma se delajo mrtve. Podobno se lahko zgodi tudi z nami. Ko se partner čuti napadenega, se vklopi njegov simpatični živčni sistem, ki telesu sporoča, da je v nevarnosti. Srčni utrip se pospeši, dihanje je plitvo in hitro, prebava se ustavi, poveča se potenje. Krvni tok se preusmeri iz možganskih centrov zadolženih za reševanje problemov v motorične centre. Okamenelec ima tunelsko vizijo, partnerja doživlja kot ogrožujočega in nevarnega. Ne okameni zato, ker bi hotel partnerja kaznovati z ignoriranjem, čeprav se ta lahko počuti odrezanega in zavrženega, ampak se na ta način zaščiti, da bi se notranje umiril.
Okamenelost lahko preprečimo tako, da se naučimo prepoznti znake, ki jo napovedujejo. Ko prepoznamo, da bomo kmalu okameneli mi ali naš partner, obvezno naredimo odmor. Pogovor nadaljujemo kasneje, ko se okameneli umiri. Pomaga poglobljeno dihanje, sprehod, meditacija, praksa čuječnosti, branje, poslušanje glasbe itd. Šele ko smo umirjeni, se lahko možganski centri zadolženi za reševanje problemov ponovno aktivirajo in tako se lahko pogovor nadaljuje konstruktivno v smeri rešitve.
Za konec …
Druga dva jezdeca apokalipse sta odgovor na prva dva oziroma delujeta kot obramba pred partnerjevo jezo.
Kaj se skriva v ozadnju te jeze? Jezni ali frustrirani smo takrat, kadar imamo občutek, da se nam dogaja krivica, ali ko neka naša potreba ni zadovoljena. Včasih je lažje besneti na partnerja, kot pa priznati, da ga pogrešamo, smo osamljeni, žalostni, zaskrbljeni, da nas je strah … Ampak, da bi lahko partnerju to priznali, moramo najprej priznati sami sebi. S tem pa seveda tvegamo, da se nam bodo ponovno odprle stare, otroške nezaceljene rane. Vendar je tveganje neizogibno, če želimo rasti. Kajti le če odvržemo jezen oklep in si dovolimo biti ranljivi, lahko zaživimo pristno intimo in s tem lep izpopolnjujoč partnerski odnos.
