Prekletstvo dela v turističnem poklicu je, da si za vse praznike zdoma, daleč od svojih dragih. Na družino nisem kaj prida navezana, stalnega partnerja tudi nimam, zato me to ne obremenjuje preveč. Tako se mi zgodi, da sem na božični večer sama v študentskem domu, ker se naslednjega dne zvečer odpravljamo na potovanje v Alžirijo, prometne povezave od mojega doma do letališča pa so bolj slabe. Nekaj osamljenih duš je še v domu, a so tako nedružabne, da ne poznam njihovih zgodb. Zavita v topel kopalni plašč, z volnenimi nogavicami in vročo čokolado se zabarikadiram pred računalnik, da bi gledala božične filme. Ravno sredi najbolj ganljivega prizora pa zaslišim ropotanje. Nekakšen „ho ho ho“, trkanje na vrata sob in smeh. „Pa ne da so nam organizirali božička,“ pomislim nejevoljno. Ta študentski svet stanovalcev nas ima za norca. Že za Miklavža se komaj ubežala parkeljcem.
Božiček naposled potrka tudi na moja vrata. Skoraj bi ga ignorirala, a božični filmi človeku omehčajo srce. Na vratih je božiček v lepem žametnem plašču, s starinsko umetno brado in z očali, skozi katera me pogledajo presenečene oči, ki presenečenje hitro skrijejo. Njihova prodornost mi je nekako znana…
„Si bila kaj pridna?“ vpraša božiček s šarmantnim baritonom. Delam se, da premišljujem, nato rečem: „Ne, pravzaprav sem bila zelo poredna.“
Božiček se zasmeji. „Se mi je kar zdelo. No, tudi za take se kaj najde,“ reče in me pogleda s svojim hipnotičnim pogledom. “Če ni to Rožle”, me prešine. Iz svojega koša potegne pravcato šibo, takšno, kot sem jih dobivala kot deklica poleg daril. Na tanjšem koncu je okrašena z rdečo pentljo. Z mešanico gneva in ganotja se nasmejim. Božiček zagrmi svoj „ho ho ho“ in me potreplja po rami. „Glej, da boš bolj pridna naslednje leto, ho ho ho.“
Odpravi se naprej na svoj obhod po osamljenih sobah. Jaz sedem na posteljo, s šibo v rokah. Nekaj minut samo sedim in se spominjam otroških božičnih juter. Toplota se mi razliva skozi telo in zaželim si vonja domače potice. Z računalniškega ekrana me gleda kič ameriškega filmskega božiča. Trkanje in ho ho ho so potihnili, po hodniku se razlega tišina. „Ne bom sama za Božič,“ pomislim vročično in planem k vratom, da bi mogoče še ujela božička … torej Rožleta … torej … Sunkovito odprem vrata in le nekaj korakov od mene stoji božiček s hipnotičnim pogledom. Drug drugemu se v zadregi nasmehneva.
„Pozabila sem, da je božičku treba ponuditi kekse,“ rečem, da bi rešila čudno situacijo. „Ampak keksov nimam, tako da – bo pokovka v redu?“
Božiček mi pomoli doma zavito vrečko keksov nepravilnih oblik. „Pozabil sem, da ne smem dati samo šibe, ampak moram spodbuditi pridnost z majhno nagrado,“ se nasmeji s svojim tihim, privlačnim smehom.
„Boš gledal Sam doma z mano?“ vprašam in pokažem na računalniški ekran. Sedeva na posteljo, zaradi majhnega ekrana zelo blizu drug drugemu. Čutim vročino, ki prihaja skozi njegov plašč. Njegova prisotnost me ščegeta po vsem telesu. Čez nekaj časa mu rečem, ne da bi odvrnila pogled od ekrana: „Ti ni nič vroče?“
„Prav imaš,“ reče, sleče plašč in sname kapo. Zaznam njegov vonj, pomešan s parfumom. V mednožju začutim rahel utrip. Hitro prekrižam noge, a pri tem se napetost ščegetavčka še poveča, kopalni plašček pa mi zdrsne s kolena in odkrije moje golo stegno. Slišim lahko, kako Rožle, še vedno z brado, pogoltne slino. “Zakaj me ta moški tako spravlja v zadrego,” pomislim in si poskušam ponovno zakriti stegna. Rožletova topla dlan ustavi moje nemirne roke, z drugo pa objame mojo glavo in približa obraz k mojemu. Počutim se, kot bi me celo držal v dlani, ne morem se premakniti.
Čisto tiho vpraša: „Smem?“ Samo pokimam in njegove vroče, vlažne ustnice se dotaknejo mojih, spet kot bi bilo prvič. Seveda, umetni brki in brada me ščegetajo. A ko se mojih ustnic dotakne njegov nežen, preiskujoč jezik, pozabim na ščegetanje. Božam njegov čvrsti torzo, ušesa, vrat, lase. V kopalnem plašču mi je že pošteno vroče. Rožle ga z elegantnim gibom odveže in ga nežno odrine z mojih ramen, da ostanem pred njim v nežnem rdečem negližejčku, ki ima edino funkcijo prinašanja sreče na Božič, za kaj drugega res ni uporaben. No, pa za povzročanje pohotnih pogledov in glasov. Rožle nežno umakne naramnici, da gladka tkanina zdrsne po moji vroči polti in razkrije dotika željni breskvici.
Poljublja moje bradavičke, z ustnicami drsi po nežni koži prsi, z dlanjo pa zdrsne med moje noge in jih rahlo razmakne. Ko se dotakne rdečih čipk mojih brazilk, me strese kot elektrika. Nežno odmakne blago in se z vzdihom dotakne svilnate, vlažne kože. Stresem se in zaječim. „Kako si mokra,“ zašepeta. Noro si ga želim. Vstanem, on pa nemudoma sleče moje hlačke.
„Pridi sem, ljubica,“ reče in me potegne nase, da klečim nad njegovim obrazom. S toplim, nežnim jezikom se dotakne moje željne pičkice. Na gladko obriti koži čutim nežno ščegetanje umetne brade, ki si je še vedno ni snel. Od nežnih poljubov mi tako hitro pride, a on še nadaljuje, tako kot zadnjič, še bolj nežno, in ko se napetost znova nabere v meni, me hitro porine navzdol, in me potisne na svoj pokončni ud. Moje vzdihe slišijo najbrž na drugo stran hodnika, a mi je vseeno.
Gledava se v oči in se prepuščava noremu ritmu mojih bokov, ki plešejo orientalski ples okoli njegovega jeklenega kemblja. „Anika, jaz ne bom več dolgo,“ reče opravičujoče, a tako seksi, da me pri naslednjem vrtincu prežari še en orgazem. Krčenje moje pičkice je za Rožleta več kot dovolj, hoče me potisniti s sebe, a ga še močneje objamem, da ostane v meni in podaljša moj vrhunec s svojim izlivom. Omahnem na njegovo telo, njegove roke me nežno objamejo. Ko ga čez nekaj trenutkov poljubim, že spi, njegova umetna brada diši po meni.
