Odgovor na njeno kratko, nevsiljivo trkanje po vratih je bil odrezav kot vedno: „Vstopi.“ Vstopila je tiho, ne želeč motiti česa pomembnega.
„Sedi.“ Hladen ukaz šefice jo je prestrelil kot strela iz jasnega neba in niti za sekundo ni pomislila, če za sabo dejansko ima stol. Ubogala je v trenutku, kot bi ubogal dobro dresiran pes.
„Piši.“
Kaja je bila navajena po nareku beležiti dolgočasna navodila, zato so ji misli, vodene z rdečelaskinim avtoritativnim glasom, kmalu odtavale stran od pisarniškega okolja. Predstavljala si jo je oblečeno v črni… ne, rdeči lateks. Oprijeta minika do sredine stegen. Črni usnjeni škornji z visoko peto, ki se končajo tik pod krilom. Korzet brez naramnic. In neizogiben bič s tremi jermeni.
Z ledenim nasmeškom, prodornim hipnotičnim pogledom in rahlim zamahom z bičem bo Kaji ukazala, naj poklekne. Reagirala bo refleksno in se s povešeno glavo vrgla pred dominantno postavo. Brez dovoljenja si ne bo upala dvigniti pogleda, zato bo ubogljivo čakala naslednjo zapoved. Ostala bo čisto pri miru, tudi ko se ji bo pred nosom pojavila ostra konica usnjenega škornja. Tudi ko bo vedela, da je tistih nekaj centimetrov gole kože stegen med škornji in krilom neposredno pred njo.
Vedela bo, kaj se pričakuje od nje, in bo goreče hrepenela po tem, da izpolni željo, ampak se bo morala zadržati. Misel na to, da se pod grobim usnjem skriva bela, nežna, mehka koža, ki je za Kajine dotike najstrožje prepovedana, jo bo navdala z rahlim drgetom. Šele tih, a grob ukaz, spremljan s kratkim tleskom biča, ji bo dovolil, da se škornja rahlo dotakne najprej z ustnicami, nato še – boječe in spoštljivo – z jezikom. Zamišljala je, kakšnega okusa bo in upala, da bo na njem čim dlje smela puščati vlažne, lesketajoče se sledi. Obsula ga bo z drobnimi poljubi, kakor da je sveta relikvija, oboževala bo vsak njegov milimeter. Počasi bo potovala od gležnjev do preko meč proti kolenom. Z užitkom in neizmerno hvaležnostjo bo potovala po brazdah, ravnicah in šivih robustnega materiala, počasi se bližajoč robu škornjev. Vendar ne, gola koža njene gospodarice ji je strogo prepovedana. Kaj pa če lepo, najlepše, najbolj ponižno poprosi? Mogoče ji bo prošnja uslišana. Tudi če bo zaradi te predrznosti kaznovana z bolečim udarcem biča, je vredno poskusiti…
Predramil jo je strogi „Jasno?“ Rdečelaska je očitno končala z naštevanjem navodil. „Jasno,“ ji je zagotovila Kaja in ob tem upala, da šefica ni opazila kako jo obliva rdečica. Ko zapušča pisarno, si z drgetajočim glasom zamrmra v brado: „Jasno, gospodarica.“
