Ko se je zjutraj pripeljala, je bilo na njenem mestu že prislonjeno drugo žensko kolo in vežna vrata nezaklenjena. Kako neobičajno.

Vedno je rada prišla zgodaj. Hiša je ob tem času mirovala in dan se še ni prav prebudil. Vse je bilo sveže, kot novo, in to ji je bilo všeč. Pravzaprav se je njen dan v resnici začel šele takrat, ko je srečala Žana. Ko ga je lahko objela in poljubila. Danes je imela srečo. Žan jo je pričakal v postelji, ko je vstopila v njegovo sobo.

»Zaspanec,« ga je pozdravila. »Zakaj še nisi vstal?«

»Eden je že vstal,« je odgrnil odejo.

»Vedno imaš dvignjenega,« se je hitro slačila.

»Ni res, samo zadnji dve leti,« se je pošalil v odgovor.

»Kdo pa se je pripeljal že navsezgodaj?« jo je zanimalo, medtem ko mu ga je narahlo drkala. Bil je trd in prijetno topel za njene roke, še hladne od jutranje vožnje s kolesom.

»Timova učiteljica za slovenski jezik,« ji je pojasnil.

Ker ni ničesar odgovorila, navsezadnje je trenutno imela polna usta, je nadaljeval:

»Včeraj do enajstih zvečer, pa je bil pri njem učitelj za matematiko. Vidiš, kaj vse si povzročila mojemu zlatemu bratcu.«

»A jaz?« je nekako zmogla zamomljati.

»Ljudje bi zate naredili vse, Tim vsaj dva izpita.«

»Kaj pa ti?« je zasopla, ko jo je potegnil nase. Samo on je bil važen.

»Jaz te bom peljal za tri tedne na morje in ti kupil seksi kopalke.«

Zamižala je od ugodja, ko se je spustila nanj.

 

Po osmih dneh trdega dela je Miha začel priznavati, da sta na dobri poti. Tim sploh ni bil neumen, česar se je sam pri sebi še najbolj bal, čeprav je bilo popolnoma jasno, da matematika nikoli ne bo njegov hobi. Tudi regionalnih šolskih tekmovanj ne bosta nikoli obiskovala skupaj, ne glede na to, da sta v tem času postala že kar dobra prijatelja. Tim je Mihu vnaprej dal svoje kolo, kar je bil tudi nekakšen svojevrsten psihološki pritisk na mladega učitelja. Ob neuspehu ga bo zagotovo zelo težko vrniti.

»Za trojko znaš,« se je Miha zvečer lastniško naslanjal na karbonski  okvir, preden je odkolesaril domov. »Upam, da te ne bo zdaj minilo. V tem tednu greva v finale, ki ločuje odličnjake od povprečnežev.«

»Samo petica me zanima, nič drugega, « mu je zatrdil Tim. Oba sta počasi drsela v sredino zadnjega adrenalinskega tedna. Tako je tudi Miha dočakal uverturo drame, ki se je imela odviti pred njegovimi očmi v naslednjih dneh.

Neja za svoje učiteljevanje ni zahtevala nikakršnega plačila. Tim ji je bil vedno všeč in vedno se je tudi zavedala, da nima nikakršnih šans pri njem. Njegova prošnja, da mu pomaga pri učenju, je obetala dneve samotnega druženja v njegovi sobi, v družbi z romani in slovenskim jezikom. Kako romantično. Skoraj že podobno zgodbam, ki jih je tako rada prebirala. Lepa mlada služabnica pomaga ostarelemu markizu in on se zaljubi vanjo. Ali, ona pomaga Timu in on se zaljubi vanjo, je vsak dan sanjarila z odprtimi očmi. O delih, ki bi jih moral prebrati za domače branje, mu je pripovedovala s takim žarom, da je imel občutek, da se je sam znašel sredi njih. Jezikovne posebnosti, ki jih je šele z njenim posredovanjem prvič v resnici zaslišal, so mu postale najprej bližje in nato domače. Vgradila mu je občutek za jezik in hvaležen ji je postajal za to. Saj niti ni tako nezanimivo, kot je mislil še nekaj mesecev nazaj. Kako spretno je Neja sukala jezik, ko se je končno sprostila v njegovi bližini.

»Nekoč boš zelo spoštovana profesorica, ali pisateljica,« jo je pohvalil, da je v nasmehu pokazala žičnati aparat za zobe in so ji zažarele oči pod debelimi stekli očal. Njegova pohvala je štela več, kot vsa leta brezhibno odličnih spričeval. Še z večjim žarom se je posvetila svojemu mlademu učencu.

Tretji del zgodbe Timovo poletje najdete tukaj

Neustavljiv tok časa je vse tri pripeljal do predzadnjega dne.

Miha in Tim sta brez besed sedela za pisalno mizo, posuto z zvezki, nalogami, vajami in drobtinami od preveč drobljivih piškotov.

»Občutek imam, da ne znam nič,« se je sam sebi posmehnil Tim, »ampak imam tudi občutek, da znam popolnoma vse.«

»Drugi najboljši v razredu si,« mu je spodbudno prikimal Miha. »Samo, da tega še nihče ne ve.«

Tim je bil zdaj njegov projekt, ki je že zdavnaj presegel pomembnost gorskega kolesa z hidravličnimi disk zavorami in karbonskim okvirjem. Nič ne sme omajati njune zmage na koncu. Koliko bolj zanimivi so bili ti skoraj trije tedni, ker si je Tim vbil v glavo, da bo opravil s petico. Vsi drugi bi se zadovoljili s trojko. Trojka – dobro. Kdo bi želel več. Ti dve petici bosta izstopali iz Timovega končnega uspeha. Vsaj letošnjega.

»Zakaj potrebuješ petici,« je podrezal vanj Miha. »Kaj ti je obljubil oče? Zdaj bi bil počasi že čas, da mi to poveš.« Vedno bolj je bil prepričan, da gre za nagrado, ki presega vsakršno domišljijo povprečnega učenca njihove šole. Navsezadnje je bilo kolo res vredno že celo premoženje in Tim se je vse preveč z lahkoto ločil od njega. Nadomestilo je moralo biti nekaj izjemnega.

»Popolnoma nič,« je skomignil Tim. Na očeta niti pomislil ne bi, če ga Miha ne bi omenil. Eva je včeraj nosila mini iz modrega jeansa in rdeče allstarke. Mini no, težko bi bil še krajši. Dvakrat je na hitro opazil rožnate hlačke, ki so se pobliskale izpod krilca, ko je sedela zunaj na terasi in premetavala razgaljene noge levo in desno. Nikoli ni sedela pri miru, ko je tipkala na tablico. Zagotovo FB in prijateljice, je predvideval, kaj pa drugega.

»Za tri tedne gremo na morje,« je vrgel kost Mihu, da se ne bi preveč obremenjeval z nagradami. »Drugače letos nič.«

»Saj ni slabo,« je menil prijatelj. »Hotel mama, all inclusive.«

»Kamp mama,« se je posmehnil Tim. »Vedno taborimo. Starim dvema se poleti na čisto utrga.«

 

»Lahko začneva pripravljati prikolico in gliser,« je zjutraj navsezgodaj, ko je Tim  s svojim starim napol premajhnim kolesom odkolesaril v šolo na trenutke oziroma ure resnice, Žan namignil očetu. Sicer je bilo vse skupaj bolj formalnost, saj sta družinsko plovilo že prejšnje leto skrbno pripravila za naslednjo sezono. A vseeno je bilo treba zadeve nekako pognati naprej.

Tudi mama danes ni šla v službo. Njeno zaupanje v najmlajšega je bilo popolno, zato je že pred dnevi najavila, da s tem dnem začenja poletni dopust. Vseeno je bilo njeno vedenje nekoliko prisiljeno in tudi bolj tiha je bila.

»Če naredi, zapneva in se odpeljemo. Jutri zjutraj ob petih,« je določil oče.

»O tem ni nikakršnega dvoma, da ne bi naredil,« se je nasmehnil Žan, a oče je bil neomajen:

»Vse bova pregledala popoldne, ko bodo ženske pakirale. Če naredi,« je opozorilno dvignil kazalec. Ženske, to je pomenilo mamo in Evo.

»Prav, pa popoldne.« je zmignil z rameni Žan.

»Pripravila bom kosilo za vse nas, tudi za Timove inštruktorje. Potem lahko spakiramo.« Na njej je ležala največja odgovornost za uspešen dopust. Nikakršen gliser ni mogel nadomestiti malic, narezkov in hitrih kosil, ko so se vsi skupaj prestradani vrnili v kamp po celodnevnem pohajkovanju po otočkih in plažah, ki so bile dosegljive samo z malo družinsko jahtico.

»Za naju ne, midva greva k jezeru, in bova tam jedla pico,« je odklonil Žan. »Eva se mora za tri tedne posloviti od vseh svojih prijateljic,« se je zahahljal. Pogledal je na uro, vsak čas bi se že morala pripeljati.

»Samo s picami jo hraniš, zato je tako suha,« se je hudovala nanj mama.

»Ji ji bo že še zrasla rit, ne skrbi. Še vsaki je, « je menil oče in dobil kuhinjsko cunjo v glavo, Žan pa neukrotljivi napad smeha. Današnji dan bo nekaj posebnega. Se spreminja v ljubitelja dobrih dram in rahlega manipulatorja, se je po malem čudil sam sebi in užival v vsakem trenutku posebej.

Tretji del zgodbe Timovo poletje si lahko preberete tukaj

Eva se je pretegovala na veliki brisači in napeto strmela v elektronski bralnik. Rada je imela njihovo jezero, rada je tudi brala in najraje na svetu je bila tukaj z Žanom. Kakšen od romanov je včasih postal tako napet, da se je popolnoma prenehala zavedati okolice. Tako kot je do tega ravnokar prišlo tudi zdaj.

»Koliko si jih nabrala tam notri za na kampiranje,« jo je Žan že drugič vprašal, to pot nekoliko glasneje .

»Oh, kakšnih dvesto,« je zamišljeno nagubala čelo, »a jih je polovica zagotovo zanič.«

»Za tri tedne gremo, ne za tri leta,« se je zarežal in spravil v smeh še njo. »Sicer pa ne boš imela časa brati,« je menil. To bo njun prvi skupni dopust in nekako si ni mogel predstavljati, da bi z dekletom na morju brala knjige.

»Kaj pa, če bo dež,« mu je ugovarjala.

»Tudi če bo deževalo tri dni skupaj, si bova zagotovo našla kakšno skupno razvedrilo,« se je dotaknil lepo zagorelih hlebčkov, ki so jih kopalke pokrivale samo na pol. Brazilke, ne kopalke, se je popravil.

»Tangice sem ti kupil,« jo je potrepljal po zadnji plati. Tam se jo je res rad dotikal. Odprl je nahrbtnik in vzel ven majhno kartonasto škatlico.

»Kopalke?« je posegla po darilu. »Oh, zakaj pa rdeče?« je bila razočarana, ko je odprla zavihek.

»Tangice kopalke. Rdeče in še vse ostale barve po vrhu,« je potegnil ven polno vrečko.

»Kako so majhne,« jih je napela preko roke.

»Saj nimajo veliko za skriti,« ji je pomežiknil.

»Kaj pa modrček? Samo hlačke so bile notri.«

»Mislim, da so bile zato tako poceni,« je Žan uspešno igral narejeno zadrego. »Zakaj pa pošiljaš moškega v nakup ženskih kopalk.«

»Daj mi modre!« jih je pograbila in stekla v okroglo kabino za preoblačenje, na kateri se je bohotil plakat za Radensko. Hitro je bila nazaj in se ulegla na trebuh poleg njega.

»Vso belo rit imam,« je obračala glavo nazaj po sebi.

»To pomeni, da so bile prejšnje kopalke popolnoma prevelike,« ji je strokovno razložil in užival ob pogledu na s tankim modrim trakcem razdeljeno zadnjico.

»To pomeni, da morava na poti domov kupiti še eno zaščitno kremo, če ne bom rdeča kot tista pavijanka v živalskem vrtu!«

Bušknil je v smeh nad posrečeno primerjavo.

»Še sedeti ne bom mogla. Eh, nič zato. Bom pa plezala po drevju,« bi še vedno nadaljevala z zabavnimi domislicami, če ne bi pridrvele prijateljice in jo odvlekle s seboj proti vodi. Gledal je za njo, dokler ni z lesenega pomola na glavo skočila v jezero.

Tretji del zgodbe Timovo poletje najdete tukaj

»Uh, kkako je mrzla voda,« ga je prebudila iz dremeža, ko se je vsa hladna in mokra stisnila k njem, ko je prišla nazaj. Kar tresla se je in njeno kožo je oblivala kurja polt.

»Ne skrbi na morju je voda toplejša,« ji je brisal s telesa vodne kapljice. Prha na obali je bila še bolj ledena kot jezero.

»So bile kopalke všeč prijateljicam?« se je pozanimal. Sprehajalcem po plaži so nedvomno bile, tega niso mogli skriti, ko so hodili mimo.

»Večina ne bi nikoli oblekla takih. Razen, če bi tako želel njihov fant,« se je nasmejala.

»In večina bi jih takoj dala dol, če ne bi bile všeč njihovim fantom,« ji je nagajivo potegnil lase na oči, da jih je morala odpihniti s čela.

»Zagotovo,« je menila. »Tudi jaz bi ravnala tako.«

 

Avtor zgodbe »Timovo poletje« je izdal tudi prvi Slovenski BDSM roman, trilogijo, z naslovom ‘Južno od pekla’, ki se z lahkoto postavi ob bok mnogo bolj komercialno razvpitim ‘Petdesetim odtenkom sive’.

V pričujočem romanu, ki obsega 600 strani, lahko spremljamo pot mladega dekleta, skozi pravo Odisejado ljubezni, strasti in doživetij.

Več o knjigi se da prebrati tudi na njeni FB strani:

https://www.facebook.com/pages/Ju%C5%BEno-od-pekla/258513797676858

Knjigo lahko zdaj naročite tudi neposredno na elektronski naslov založbe:astar.zalozba@gmail.com in poslali vam jo bodo v roku treh dni.