»Bi šli spat?« je vskočil z vprašanjem, ko so besede nekoliko zamrle. »Si že kaj zaspan … Tim?« Eva, ki je ves večer sedela tesno ob njem, brat nekoliko vstran, kot bi se napela. Je njegov glas izdajal še kaj drugega kot samo nedolžno vprašanje. Kako je lahko ugotovila tako hitro, je bil radoveden.

»Ne preveč,« je odvrnil mlajši brat. On ni zaslutil še ničesar.

»Tudi Eva še ni preveč zaspana,« se je nasmehnil v temo.

»Nehaj,« se je negotovo oglasila.

»Ne zaspi prehitro, mogoče dobiš kmalu obisk.«

»Hudoben si.« Njen glas je bil še vedno negotov, a nikakor ne odklonilen, si je Tim nekoliko oddahnil. Skoraj ga je zadušilo od razburjenja, ko je ugotovil, o čem govori brat.

»Zakaj sem hudoben?« se je naredil Žan neumnega.

»Ker si tak. Lahko bi lepše povedal.«

»Prav,« se je vdal Žan. »Tim, lepo ti povem, če Eva ne bo preveč zaspana, te bo kmalu obiskala v tvojem šotoru.«

»Saj sem lepo povedal, kaj je zdaj narobe?« jo je, s težavo zadržujoč smeh, igrano presenečeno gledal, ko ga je nekajkrat tlesknila z brisačo, s katero si je ogrinjala kolena, odkar so prišli iz kopalnic.

Ni rekla ne, ju je opazoval, kako sta smejoč se zlezla v šotor. Bi bilo smiselno reči lahko noč, ni vedel kaj bi. Tudi sam se je ulegel v svojo kupolo, sklenil roke pod glavo, in prisluhnil nočni tišini. Ni trajala dolgo.

Eva je bila nemirna. Hitro je slekla mamino majico, ki se je dobro izkazala tudi za zvečer, in pomagala Žanu iz hlač. »Vroča si,« je zamrmral, ko je z dlanema drsel po njenem telesu. Njena koža je žarela od poljubov sonca in tudi v šotoru je bilo toplo.

Šesti del zgodbe Timovo poletje si lahko preberete TUKAJ.

»Daj,« je grabila po njem. Nocoj se ji je mudilo. Takoj ko ji ga je vtaknil so ji nestrpno zaigrali boki. Vse se ji je mešalo pred očmi široko odprtimi v temo. Timova bližina, držanje za roke, ko sta skakala v vodo, njegove tolikokrat napete kopalke, ki so nedvoumno kazale, kako zelo si jo želi. Potem še Žan, njegovo zahtevno nabijanje, ko jo je z vsakim sunkom peljal bližje, k izpolnitvi, ki bo potešila njene razrvane čute. »Ne, ne,« se je hipoma spomnila dejstva, da ju iz bližine Tim posluša, da se zaveda njenih vzdihov in zasoplega stokanja.

»Ne?« je vprašal Žan, a Evo je že odneslo drugam, niti ga ni poslušala. Ta večer je bila še bolj v svojem svetu vročice in strasti in ljubil jo je zaradi tega.

Ležal je na hrbtu in Evini glasovi slaba dva metra stran, ki jih ni mogla ustaviti tanka svilena tkanina šotora, so zveneli kot pesem, ki je spremljala Žanovo glasno tleskanje. Bog, kaj neki počne z njo, so se mu risale rdeče podobe. Kot bi v trdni temi poslušal pornografski film. Popolnoma nag je skozi odgrnjena vrata v medli svetlobi opazoval svoj penis, ki je do skrajnosti trd štrlel zanjo. Jasno izražen višek, najbrž se jo je slišalo dol do stranišč. Kratko ga je spreletelo upanje, da menda ja ne bosta še enkrat. Tega res ne bi mogel zdržati.

Nekaj polglasnih besed, ki jih ni mogel razumeti se je zaslišalo, zatem šumenje spalnih vreč in že so vrata premaknila. Nobenega odvečnega govorjena, Eva se je takoj ulegla napol nanj. »Oprosti, oprosti mi,« mu je šepetala v uho, da ga je oblivala zona. Bila je vroča in vlažna od potu, poseben duh je vel od nje in začutil je, kako ji razbija srce.  Poiskala je njegove ustnice in se zasesala vanje. Bog, mu je privzdignilo boke, ko je z roko zatipala njegovo trdoto.

»Težko si čakal,« je po tiho dahnila vanj. Cel dan, saj je videla.

V medli svetlobi je bolj čutil kot opazoval, kako se je potegnila nižje. Celo telo mu je zatrepetalo, ko mu je obliznila glavico in ga posesala v usta. Polglasno je zagolčal od ugodja, ko so ga po trebuhu oblili njeni lasje, božajoči slap, ki se je premikal v ritmu njene glave.

»Zdajle bo,« je zamomljala s polnimi usti, ko se ji je že nekajkrat napel do skrajnosti. Nič ni moglo utišati njegovih stokov in sprostiti prijema, ko jo je stiskal nase. Brizg za brizgom je štrcal vroče seme, ki ga je sprejemala globoko v grlo. Gibanje njenih ust, skladno s krči, roka na modih, ki mu je privzdigovala jajčka, skoraj bi padel v nezavest od užitka.

Nekajkrat je debelo požrla in ga obdržala v ustih, dokler se ni omehčal in je krčevit prijem rok, ki so jo oklepale okoli telesa, popustil. Kako ji je bil Tim hvaležen za užitek, ki mu ga je podarila in tudi njen ni bil nič manjši.

Zvila se je ob njegovo telo in ga objela z roko. »Spiva zdaj,« je spregovorila z medlim sanjavim glasom.

»Ne greš nazaj?« je zašepetal.

»Ne,« ga je v odgovor lahno poljubila na ustnice in še na žareče lice.

Kot bi bila tanka šotorska kupola meja samo njunega sveta, sta se stiskala drug k drugemu in prav ničesar boljšega na svetu ni poznal do tega trenutka.

Šesti del zgodbe Timovo poletje si lahko preberete TUKAJ.

Ni spal trdno in tudi ni vedel koliko časa je minilo. Zunaj je bila še noč in skozi napol odgrnjena vrata se je videlo z zvezdami posuto črno nebo. Eva je tiho dihala, prižeta tesno obenj, z roko položeno preko njega. Z nasmehom se je dotaknil njenega stegna in v resnici ni izpuhtela. Kristus, tako dekle ob njem sredi noči. Niso bile sanje. S prsti je rahlo zdrsel po njenem telesu. Bila je topla in mehka. Ni bilo čutiti, da jo zebe, čeprav je spala gola. Ni se mogel upreti želji, da se je ne bi dotaknil še nižje, tam med razkrečenima nogama, ki sta razprti izdajali, kako sproščeno in udobno spi. Čisto rahlo, tipajoče, je spoznaval njeno mehkobo, zatipal vlažno votlino in ustnice, ki so skušale vsaka iz ene strani skriti droban gumbek, ki ga je začutil pod prsti. Ničesar ni bilo bolj zanimivega, in imel je občutek, da bi tam lahko držal roko do konca življenja.

»Ne moreš spati?« mu je bilo za hip žal, da se je prebudila.

»Ne,« ji je tiho priznal. Saj je bilo res in lagati po novem tudi ni več smel.

»Spet ti je stopil.« Njegova štrlina je tiščala nekam vanjo in opozarjala nase.

»Saj mi vedno stoji,« je resignirano priznal.

»Normalno je, da si potreben,« ga je potolažila. »Saj sem jaz tudi.«

»A zdajle?«

»Tudi zdajle,« ga je objela z rokama. »Tvoji dotiki so me tako naredili. Zelo nežen si.«

Pazljivo je potisnil sredinec vanjo. To si je želel že ves čas, a se je vedno dogajalo nekaj drugega. Bila je tesna in vlažna in tu je bil prostor zanj. Rahlo je premikal prst naprej in nazaj. Tkivo se je vdajalo in razmikalo pod njegovimi gibi.

»Višje me daj,« ga je zaprosila na uho in zadovoljno zavzdihnila, ko je našel tisto pravo mesto.

Bil je neznansko ponosen sam nase, ko so se njeni boki začeli vedno živahneje odzivati na njegove dotike in mu potrjevali, da dela pravilno. Tudi dihati je začela globlje in to ga je še dodatno vznemirilo. Kaj bi bilo lepšega, kot če bi ji zdajle prišlo. To bi bila njegova osebna zmaga.

Toda Eva si je očitno želela več kot samo živahen prst med nogama.

»Čakaj,« je zasopla in se potegnila nanj. Z nogama ga je zaobjela in mu ga stisnila s stegni. Kar privzdignilo ga je. Z rokama uprtima ob njegova ramena je v naslednjem trenutku privzdignila boke in ga spretno, brez uporabe rok ujela v svojo notranjost.

Sprva počasi in napol ležeč na njem se je začela gibati naprej in nazaj. Drseti po njem in iskati pravi položaj, da se je pritisnila obenj.

»Ostani tako,« je zašepetala, čeprav se sam ni premikal. Kristus zdaj ona fuka njega, se mu je utrnila misel in skoraj bi sam sebi sprožil orgazem. Hitro je preusmeril misli na zasnežen Krvavec in kako boleče si je takrat zvil gleženj, ko je po nesreči zapeljal v celca. A pri tem ni ostal dolgo. Eva se zravnala, ga prijela za roke in si jih položila na boke.

»Pomagaj mi,« mu je nakazala kako. Zdaj je imel polne roke dela, ko je poganjal njene gibe in jo dobesedno natikal na tiča. »Ne previsoko,« je zahropla in nekoliko umirila njegovo navdušenje, a potem še sama izgubila vsakršno kontrolo, ko ji je začelo prihajati.

Vesel, da ni brizgnil prezgodaj, ampak lepo počakal nanjo, jo je objemal, ko je polegla po njem in ji vračal odprte mokre poljube.

»Spiva naprej,« je zašepetala in potegnila odejo prek njunih vročih od ljubljenja razgretih teles. Noč, kot bi oživele sanje, so se mu vžigale zadnje misli, preden sta se izgubila v spancu.

Ko se je naslednjič zbudil, je bil že dan. Pravzaprav ga je prebudila Eva, ki je po vseh štirih plezala nazaj v šotor in se po nesreči s kolenom uprla obenj.

»Uh, oprosti,« se je opravičila. »Na wc sem šla.«

Na vseh štirih, v majici, ki ji je zlezla navzgor po bokih, zmršenih las od spanja, je bila neznosno zapeljiva in tako zelo blizu.

»Kmalu bova morala vstati,« je menil, ko se je ulegla nazaj obenj. »A Žan še spi?«

»Ne vem, nisem pogledala v šotor. Bolje, da nisem,« se je zahahljala.

»Zakaj ne?« se je začudil.

»Ker ima zjutraj tako bolezen kot ti, in bi hotel imeti quickie,« se ga je dotaknila. »Da ne boš mislil, da vedno samo tebi stoji, ko se zbudiš.«

Šesti del zgodbe Timovo poletje si lahko preberete TUKAJ.

V zadregi se ji je nasmehnil.

»A ne maraš quickiejev?« je poizvedel. Saj ne, da bi osebno imel kakršen koli odnos do njih, že izraz sam je bil dovolj zgovoren, za kaj pri tem gre.

»Na brzino je bolj za fanta, ki rabi zjutraj hitro eksplozijo.«

»Kot bi vrgel petardo?« Ta Timova pripomba jo je res spravila v dobro voljo. Ni se mogla nehati hihitati v svitek spalne vreče, ki je dušil zvok.

»Približno tako, da,« se je strinjala. »Ali pa kot bi tekel na sto metrov.« »Oh,« ga je pogledala, »pa dajva, no.«

Hitro se je skobacala iz razmetanih odej in se postavila na kolena. »Daj zadaj zdaj, ta hiter gre vedno od zadaj,« ga je podučevala.

Namestil se je za njo in ji potisnil majico naprej po hrbtu.

»Počakaj,« je z roko posegla spodaj in si ga uvedla. »Počasi začni.«

Bila je tesna kot nova rokavica, a je že po nekaj gibih začutil, da je napetost popustila. Kakor bi se mu nekako odprla. Držeč jo za boke se je počasi gibal naprej in nazaj. »Zdaj pa hitro,« ga je spodbudila. »Do konca, ni časa!«

Zagnal se je v hiter ritem. Evina zadnjica je bila tako od zgoraj videti širša. Ko se je še sklonila čisto naprej in se polegla na pred seboj sklenjene roke,  je lahko opazoval kako gladko ga sprejema. Kot bi bila narejena zanj. Zdaj je bil že bližje in se je sam od sebe pognal v še hitrejši ritem. Ščemenje v modih se je v nekaj sekundah utrnilo v silovito eksplozijo. Kar obstal je v njej, zadihan, tiščeč njene boke k sebi. Ko jo je čez čas potegnil naprej in nazaj, mu je tič še dvakrat utripnil.

»Uffff,« si je oddahnil. Ostal je skoraj brez sape. Takole se pa že splača začeti dan.

»Poišči robčke,« je zahtevala, ko ji ga je izmaknil. »Vse se mi bo ulilo ven, če se premaknem,« je obstala kot je bila, z zadnjico dvignjeno visoko v zrak.

Hitro je poiskal po stranskem predalu.

»Saj bom jaz,« je pohitel s ponudbo.

»Pa daj,« se je strinjala in ustnice so se ji razlezle v nasmeh, ki ga Tim ni mogel opaziti, a tudi njemu so se od zadovoljstva raztegnila usta, česar ni opazila ona.

Nalahno jo je brisal s papirnim robčkom in užival, ko so se mu mesnate ustnice razmikale pod prsti. Seme je kar mezelo iz nje. Že dve leti čisti spermo in porablja robčke, je prasnil v smeh, tako smešno se mu je zazdelo.

»Že dve leti tako ali drugače čistim za seboj,« je omenil še Evi, ki mu je potrpežljivo držala. Sama bi opravila v sekundi, a mu je pustila veselje.

»Dekleta imamo s tem manj težav, ko se samozadovoljujemo,« je menila.

»Kdaj si pa začela,« ga je zanimalo.

»Zelo zgodaj,« mu ni hotela točno odgovoriti. Velikokrat je bila ob tej misli v zadregi, sploh če se je primerjala s fanti. Celo Žan jo je nekajkrat podražil s tem, ker mu je zaupala ta podatek.

»Ampak takole je boljše,« je menil Tim in od blizu občudoval njeno vulvo.

»Približno ene stokrat,« se je strinjala z njim. »Dovolj bo.« Ulegla se je na bok in potegnila majico navzdol. Tim se je stisnil tesno obnjo.

»Samo za pet minut,« ga je opozorila.

Šesti del zgodbe Timovo poletje si lahko preberete TUKAJ.

Naslednje bujenje je bilo manj prijazno.

»Zaspanca! Vidva oba!« ga je Žan nič kaj nežno povlekel za nogo

»Saj ne spiva,« je Tim v zadregi skušal pred Žanom nekako zakriti svojo goloto.

»Priseževa, da ne,« ga je Eva takoj podprla in se po vseh štirih splazila mimo Žanovih nog v svoj šotor. »Obleči se moram.«

»Tudi če ne,« ji je pomežiknil Žan. »Mama je že dvakrat klicala za zajtrk. Pohiteti moramo.«

»A bomo plavali čez?« je vprašal Tim. Urnik vožnje se zagotovo ni prilegal njihovim željam po zajtrku.

»Ne,« se je oglasila Eva iz šotora. »Ne morem mami vsak dan vzeti po eno majico.«

»Čolniček potem,« so bili sklepčni v zvezi z načinom prevoza.

 

»Kar pohitite z zajtrkom zaspanci,« je bil nestrpen oče. »Potem gremo na smučanje.«

»Jaz bom samo gledala,« se je takoj oglasila Eva. O smučanju na vodi ni imela niti najmanjše ideje, navsezadnje tudi po snegu ne.

»Tudi jaz,« se je priglasila še mama.

Kakor sta bila Žan in Tim tiho na te pripombe, pa se je takoj pribil oče z:

»Vsi bomo smučali,« in demokratično zaprl vrata ženskemu izmikanju.

 

Eva se je kmalu privadila hitrosti gliserja in trdega poskakovanja po valovih. Kadar je oče dodal plin do konca, je voda kar letela mimo njih. Popolnoma adrenalinsko. Ponosno je opazovala, kako je njen Žan prevzel volan in spretno povlekel očeta na eni sami smučki iz vode. Vse skupaj sploh ni bilo videti preveč težko. Žan in oče sta znala smučati najbolje. Tim najbrž ne dosti slabše, a ga je trud, da bi z akrobatskimi liki naredi umetniški vtis, velikokrat pokopal pod vodo.

»Nekoč si bo zlomil vrat,« je mama zaskrbljeno zaupala Evi, ko so se znova polkrožno vračali ponj. Sedeli sta zadaj in včasih pomagali podajati vrv, predvsem pa pazili, da se ni zapletla v propeler.

»Žan nikoli ni bil tako … živahen. Čeprav je zdaj Tim postal popolnoma drugačen, odkar se je pogovoril z njim. Žanu lahko zaupaš karkoli,« je razglabljala mama.

»Tima ima Žan zelo rad,« je menila Eva, in rdela v lica, kar se na soncu in vetru ni niti najmanj opazilo.

»Toda nikogar tako, kot tebe,« jo je mama prijela za roko. »Odličen par sta. Zelo sem vesela, da sta se našla.«

Eva ji je prikimala. Žana je neizmerno ljubila in v istem hipu ji je pogled zastal na Timu, ki je vlekel vlečno vrv vstran, da bi prerezal val. Njega je imela rada. Tako zelo njen je bil. Žalostno je zavzdihnila, nič ne bo trajalo dolgo in zdaj so počitnice. Kar naj se Žan ukvarja z vsem tem.

Timu je uspelo preskočiti val, brez da bi padel. »Bravo Timmm!!« je spontano zavpila, kod bi jo lahko slišal trideset metrov za čolnom. Navdušeno mu je pomahala. To je videl in odmahnil z roko nazaj. No, ko je pri naslednjem večjem valu poskusil salto, je voda že brizgnila daleč nakoli, ker je namesto na smučki pristal na hrbtu.

»Še vidve,« je prišel čas tudi zanju. Eva je pazljivo opazovala celoten postopek, ki mu tudi sama čez čas ne bo uspela uiti. Saj ne, da bi jo bilo strah ali kaj podobnega, samo vse je bilo novo zanjo. Smuči za žensko ekipo, kot se je izrazil oče, so bile dvojne, ne samo enojna kot pri moških.

»Z dvema je lažje začeti,« ji je strokovno pojasnil Tim.

Mama se je hitro izvlekla na gladino. Ni bilo videti preveč zapleteno.

»Važno je, da uskladiš upor vode in vlek,« ji je tehniko razlagal Žan, a vedel, da bo morala do tega občutka priti spontano, tako kot večina začetnikov. Vsi skupaj so opazovali mamo, ki je lepo mirno drsela po beli brazdi, ki jo je za seboj puščal čoln.

»Zavij levo in desno,« je predlagal Tim, da bi nekoliko poživil dogajanje, a se je oče strogo držal maminega navodila ‘nobenih traparij’, ki mu ga je zabičala takoj na začetku.

»In bomo ostali brez kosila,« je ukoril najmlajšega. »Enkrat jo peljemo okoli otoka in to bo to.«

»Tudi mene samo enkrat okoli otoka,« je opozarjala Eva, ko je prišla vrsta nanjo. Varno odeta v plavalni jopič, se je pripravljala na izvlek. Seveda ji ni uspelo prvič. Smučki enostavno nista hotela nuditi dovolj stabilnosti, ali pa jo je vrv potegnila preveč naprej. Kupi navodil, ki sta jih trosila Žan in Tim vsak z ene strani, tudi niso dosti pomagali. Že napol obupani, ji je v petem poizkusu vendarle uspelo. Ko je po nekaj deset metrih padla, ji je naslednji izvlek uspel že drugič.

»Dvakrat smo šli okoli,« se je vsa zadihana veselila svoje prve uspešne vožnje. Žan je od veselja nad njenim uspehom še sam skočil v vodo in ji pomagal sleči jopič in sezuti smuči.

»Pravi talent si,« se je strinjal tudi oče. Kako je bila ponosna.

»Midva bova plavala do otoka,« je določil Žan med podajanjem smuči preko roba čolna.

Tim je kar zažarel od veselja. Gliser je bil z dvema osebama manj na krovu občutno hitrejši. Zdaj bo lahko pokazal vse svoje umetnije in se mimogrede naučil še kakšne nove. Še lansko leto mu starša nista skoraj ničesar pustila, tako sta se bala zanj. Pogledal je za Žanom in Evo, ki sta plavala proti otoku. Upal je, da bo Eva lahko tudi od tam videla njegove preskoke valov.

»Nižje morava plavati,« jo je opozoril Žan, ker se je usmerila naravnost proti obali. »S te strani otok skoraj ni dostopen z morja. Preveč ostre skale so tukaj.«

Mimogrede sta bila na obali. Ta otok je bil precej večji od njihovega, raven in porasel z ostro travo, med katero so bile shojene stezice.

»Poglej krave!« je vzkliknila Eva in ga zagrabila za roko, tako je bila presenečena.

»Vsako poletje so tu. Najbrž, da popasejo ta osat.«

»Cel dan so na soncu,« ji ni bilo prav. Krave so bile tudi videti precej shujšane. »Lačne so. Samo poglej kako so suhe!«

Žan se je z mnenjem strinjal in zagotovo še kdo od pohajalcev po ploščatem nizkem otoku. Večina njih je do otoka priplula iz bližnjih kampov, ki so bili raztreseni po obeh obalah velikega zaliva.

»Poglej! Nagci so tukaj!« je vzkliknila. Presenečenj ni hotelo biti konca. Na vzhodni strani otoka so se med skalami sončili nudisti. Pari, družine z otroci, kakor je že naneslo.

»Najbolje, da se jim kar pridruživa,« je menil Žan. Kmalu sta našla primeren majhen kotiček, obdan s skalami, ki so ju zakrivali pred pogledi mimoidočih. Zdaj sta lahko odvrgla kopalke in se na drobnih kamnih sproščeno nastavila soncu.

»Kako gre s Timom,« je poizvedel.

»Saj si slišal,« ga je pogledala od strani.

»Spal sem,« se je zlagal.

»Dobro mislim. Celo noč sva.«

»Oh? Celo noč?« se je naredil presenečenega, da bi jo spodbudil k govorjenju.

»Dobro no,« se je namuznila, »trikrat pa res.«

»Ti je prišlo?« Vprašanje je bilo pomembno. Eva je bila zaljubljena v seks in spolnost je bila močnejša od njene volje. Tim je bil preizkušnja tudi zanjo. Tako kot si je zamislil. Rad je imel, da stvari tečejo točno po načrtih. Njegovih načrtih, se je popravil.

»Enkrat mi je. Upam, da te nisem zbudila.«

»Ne ne, brez skrbi.« Ko je Eva doživljala orgazem, je bila zelo glasna in okolica takrat njena zadnja skrb.

»Tim si bo dobro zapomnil te počitnice,« se je nasmehnil.

»Bom morala vsako noč spati z njim?«

»Saj to rada počneš,« se ni pustil zmesti. »Gre tudi zate.«

»Včasih imam občutek, kot da bi bila obsedena s seksom,« se je obrnila na bok k njem. »Da se ne bo dobro končalo. Mislim, da me je med vrsticami na to opozarjala tudi Lana. Pravi, da smo cepljene.«

»Vse tri?« Nekaj podobnega je slutil tudi sam. O Laninem življenju sicer ni vedel nič, toda mama je bila po Evinem pripovedovanju zelo živahna. Kar nekaj partnerjev je zamenjala in obe dekleti sta bili nekakšna logična posledica njenih iskanj ali morda trenutnih neprevidnosti. Hvala bogu za to je pomislil.

»Ne vem,« je skomignila. »To ni nekaj, o čem bi se lahko pogovorile pri nedeljskem kosilu.«

»Jaz te ljubim takšno kot si, in za vse na svetu ne bi hotel, da bi bila drugačna. Cepljena ali ne cepljena,« je še dodal.

»Tudi jaz te ljubim,« se je nagnila nadenj in ustnice so se jima združile v poljubu.

Tokrat si jo je vzel kar stoje. Skrita za veliko skalo se mu je ponudila od zadaj, kakor grške boginje svojim skrivnim zemeljskim ljubimcem. Kot bi se izmaknila tej stvarnosti, je poletela proti črti, kjer se je nebo spajalo z lesketajočim se morjem.

Avtor zgodbe »Timovo poletje« je izdal tudi prvi Slovenski BDSM roman, trilogijo, z naslovom ‘Južno od pekla’, ki se z lahkoto postavi ob bok mnogo bolj komercialno razvpitim ‘Petdesetim odtenkom sive’.

V pričujočem romanu, ki obsega 600 strani, lahko spremljamo pot mladega dekleta, skozi pravo Odisejado ljubezni, strasti in doživetij.

Več o knjigi se da prebrati tudi na njeni FB strani:

https://www.facebook.com/pages/Ju%C5%BEno-od-pekla/258513797676858

Knjigo lahko zdaj naročite tudi neposredno na elektronski naslov založbe: astar.zalozba@gmail.com in poslali vam jo bodo v roku treh dni.