Gledam zamegljene obraze okrog sebe in premišljujem, se malo pogovarjam s sabo. Naveličana sem vsega.
Nimam srečnega zakona, nimam še otrok, nimam še kariere, nisem več rosno mlada in nimam pojma, zakaj sem zdajle vrnila pogled tistemu tipu. Sploh ni po mojem okusu. Saj niti ni tako slab, mogoče samo malo prestar, blizu petdeset. Sicer sem se pa najbrž zmotila in se tako ali tako nič ne dogaja. Počasi dvignem glavo in se še enkrat diskretno ozrem v njegovo smer. Da, še vedno me gleda. Kaj pa, če me pozna? Ne, definitivno! Pa saj je čisto jasno, kako me je pogledal! Zabodla sem se v šank, ker me je presekalo v pleksusu.
Tale bi me rad dal dol! Brez dvoma! Tako se ne pogleda nekoga, če ti je samo všeč! Zakaj mi je zdaj nerodno kot kakšni najstnici? Gledam v tla in nekaj mencam. Pa saj to ni res, no! Tole zahteva vendar reakcijo! Lahko ga ponižujoče pogledam nazaj, lahko pa tudi zapustim šank. To, da ne boš naredila nič je pa najslabše. In točno to se je zgodilo: nič. Ne vem kako to, kot da bi nekako otrpnila in čakala, kaj še bo, kar sploh ni v moji navadi. Postajalo me je sram pred samo sabo. Kje je zdaj moja samozavest? V tistem trenutku postavi natakar novo pijačo predme – ”od gospoda…” – in namigne proti mojemu petdesetletniku. Gospoda!! Crkneš od smeha, no! Samo, zdaj pa imam! Zdaj se več ne morem sprenevedati. Pogledam ga. Vzame svoj kozarec, mi diskretno nazdravi, se ne nasmehne, temveč me še enkrat globoko in predrzno nabode s pogledom.
Uboga pasivčica! Gore mojih okopov so se začele sesuvati, kot bi bile iz mivke. Izpod peska se je začela prikazovati neka nova Sandra, ki je ne poznam ali pa sem nanjo mogoče pozabila. Prevzela mi je celo telo in ga izravnala. Nisem je mogla več ustaviti, bila je močnejša od mene. Zelo prefinjeno sem mu nazdravila nazaj.
Potem je prišel k meni in se usedel zraven. Nasmehnil se mi je in mi spet nazdravil. Imel je zelo lep nasmeh.
Malo sem še oklevala, da ne bi slučajno pomislil, da komaj čakam. Bil je močen trenutek. Morala sem se odločiti. Njegov pogled je bil zahteven, hkrati pa sem čutila, da bo zdržal samo še nekaj sekund in odšel. Šele tedaj sem začutila, da že vsa drhtim.
“Na zdravje…”
Ko sva ustnice pomočila v pijači, sva bila še vedno zlepljena s pogledi. Zdaj, ko je bil tako blizu mene, sem začutila, kako je ta moški silovit. Na njem je bilo nekaj drugačnega, skrivnostno temnega in nevarno privlačnega, predvsem pa zelo mirnega. Z njim bi lahko…
“ Bi stopila majčkeno z mano, nekaj bi ti rad pokazal?”
Pa kaj bom jaz hodila s tabo gledat, stari, si znorel?! A misliš, da sem kurba ali kaj?! Ne veš, da sem poročena?! In kako si sploh drzneš tikati me?! Sandra pa je rekla:
“Kdo pa ssi…ste vi?”
“Aja, …. Ernest, Erni. Me veseli…”
Ponudil mi je roko. Bila je topla in mirna. Pustila sem mu, da me je držal malo predolgo.
Komaj slišno sem le uspela izdaviti: “Kaj zdaj: Ernest ali Erni?”
“Kakor hočeš,” in spet tisti nevaren in jasen pogled v oči, “saj to sploh ni važno, greva?”
Pa, kako to misli….ali naj kar vstanem, ali kaj…naj grem kar z njim?…
Vstala sem. Prijel me je za roko in me počasi odpeljal proti WC-jem. Postalo me je strah. Kaj, če bo kdo videl? Joj, kaj počneš Sandra… A bilo je prepozno, potegnil me je v kabino in zaklenil vrata.
