Odgovori so skriti v procesu evolucije
Vsi spolni mehanizmi dolgujejo svoj obstoj evoluciji prek naravne in spolne selekcije. Tako moški kot ženske smo skozi čas razvili strateški repertoar spolnih strategij, ki niso le mrtev zapis v naši podzavesti, ampak so še vedno funkcionalne, se razvijajo in prilagajajo kontekstu. Razumevanje njihovega razvoja nam lahko pomaga razumeti številna vprašanja, ki nas v spolnosti begajo še dandanes. Ljudje smo skozi čas razvili kompleksen arzenal strategij, ki vsebuje dolgoročne strategije globlje povezanosti partnerjev in starševstva, in kratkoročne strategije, ki so uporabne preden se ustalimo ali pri skokih čez plot. Pri obeh vrstah strategij smo se morali tako moški kot ženske prilagoditi na različne probleme, drugače bi nas izpodrinili tisti, ki so bili v tem bolj uspešni. Kratkoročne strategije pogojuje spolna motivacija za parjenje s številnimi osebami in sposobnost prepoznave spolno lahko dostopnih partnerjev, za uspeh dolgoročnih strategij pa je potrebna sposobnost ocene partnerjevih reprodukcijskih kvalitet v prihodnosti.
Kratkoročne spolne strategije
Ker se moški in ženske razlikujejo glede na obvezen minimalen starševski vložek, moški vlagamo veliko več ‘naporov’ v kratkoročne strategije. Za rojstvo enega samega otroka mora ženska žrtvovati devet mesecev nosečnosti, moški minimalni vložek pa je en sam spolni odnos. Zaradi manjše cene, ki jo morajo moški plačati, so se v preteklosti lažje odločali za parjenje z mnogimi ženskami, kar jim je povečalo reproduktivne možnosti. Zato so moški morali razviti mehanizme, ki jih motivirajo za parjenje s številnimi osebami, omogočajo prepoznavo spolno lahko dostopnih partnerk, sposobnost identifikacije plodnih žensk in reprodukcijo z minimalnim vložkom in obvezo. Tudi ženske imajo svoje kratkoročne strategije, ki jim ne koristijo direktno, saj več kot enega otroka na leto pač ne morejo roditi, a jim lahko pomagajo v obliki takojšnjih virov dobrin za njih in otroka, zavarovanja v primeru poškodbe, smrti ali ločitve dolgoročnega partnerja in genetskih prednosti parjenja s superiornim moškim.
Želja po spolni raznovrstnosti in večjem številu spolnih partnerjev in odnosov je dokazano večja pri moškem. Ko so sodelujoče na neki raziskavi vprašali, koliko spolnih partnerjev bi si želeli v naslednjem mesecu, letu, desetletju ali za časa svojega življenja, so bili rezultati predvidljivi. Moški so na primer odgovarjali, da se v naslednjih dveh letih želijo osem spolnih partnerjev, ženske pa le enega samega. V svojem življenju bi povprečen moški rad imel 18 spolnih partnerk, ženske pa štiri ali pet. Na vprašanje, kakšna je možnost, da bi po enem tednu pristali na spolne odnose z nekom, ki ste ga šele spoznali, a vam je privlačen, so moški odgovarjali pozitivno, ženske pa izrazito negativno. V neki raziskavi je do sodelujočih pristopil privlačen pripadnik nasprotnega spola in jim predlagal, da gresta zvečer na zmenek, k njemu/njej v hotelsko sobo ali ga/jo odkrito povabil na seks. Polovica žensk je pristala na zmenek, 6 odstotkov jih je sprejelo povabilo v hotelsko sobo, nobena pa ni pristala na takojšen seks. Prav tako je na zmenek pristala polovica moških, 69% jih je bilo pripravljenih na obisk hotelske sobe, kar 75% pa jih je premamilo nespodobno povabilo. Moški spolne fantazije tudi vsebujejo več partnerjev, nepoznanih oseb in menjavanje partnerjev, ženske pa ponavadi fantazirajo le o eni osebi, ki jo poznajo.
Dolgoročne spolne strategije
Uspešnost dolgoročnih reprodukcijskih strategij pri moškem pogojuje sposobnost prepoznave reprodukcijske vrednosti ženske, zagotovitev povečane možnosti očetovstva in identificiranje ženske z dobrimi starševskimi sposobnosti. Ženske pa morajo biti sposobne prepoznati moškega, zmožnega zagotoviti vire preživetja, ki so pripravljeni te vire investirati v svojo partnerko in potomstvo, so se pripravljeni obvezati na dolgotrajen odnos, sposobni zaščititi njih in otroke pred agresijo in imajo dobre očetovske lastnosti.
V največji raziskavi dolgoročnih spolnih strategij je sodelovalo več kot 10.000 udeležencev iz šestih kontinentov. V vseh kulturah so moški izpostavili le dve najbolj zaželeni lastnosti žensk – fizično privlačnost in mladost. Obe lastnosti sta dobro poznani namig na žensko plodnost in reprodukcijsko vrednost. Ženske so bile skoraj soglasne, da pri moških iščejo predvsem dobre finančne obete, velik poudarek pa so dajale tudi na lastnosti, ki to nakazujejo – ambicioznost, podjetnost, socialni status, starost. Pri drugih zaželenih lastnostih med spoloma ni bilo velikih razlik; vsi si želimo nekoga, ki je prijazen, zanesljiv, inteligenten in zdrav.
