Samo deliti si posteljo, ni dovolj za ljubezen, ljubezen je treba negovati

Ko govorimo o spolnem razmerju, bo ustrezalo, če bomo izraz uporabili za vsako razmerje, v katerem je najti vzajemno nežnost, spoštovanje in obzirnost. Od popolne medsebojne odvisnosti, kjer smrt enega partnerja za mnoga popolnoma paralizira drugega, pa do prijetne noči, ki jo naključna znanca preživita skupaj. Vse vmesne stopnje so prav tako ljubezen, vse vredne spoštovanja, vse del človeške izkušnje. Potrebam enega človeka, ustreza takšna, potrebam drugega, spet drugačna ljubezen, zato o tem ne gre soditi. Lahko pa je isti človek v različnih obdobjih svojega življenja potrebam različnih tipov ljubezni. To pa je sicer že del  spolne etike vsakega posameznika, del »samospoznave« in komunikacije. Človek ne more domnevati, da bodo njegove »lastnosti ljubezni« primerne in sprejemljive za koga drugega. To pomeni, da ni dobro domnevati, da se te lastnosti pri obeh sčasoma ne bodo celo spremenile, lahko se celo zgodi, da niti svojega srca ne poznate dovolj dobro v kakšni novi situaciji, v kateri se znajdete. To so pač tveganja, ki jih morata partnerja sprejeti, kar pomeni, da ne smemo ves čas živeti na lovorikah in imeti v glavi, da bo vse tako kot na začetku. Samo deliti si posteljo, ni dovolj za ljubezen. Ljubezen je treba negovati. Res pa je, da je spolnost pri resni zvezi še kako intimna stvar, zato je jasno, da pari ljubezen vrednotijo tudi po tem in iz tega večkrat tudi izhajajo.

Je ljubezen le igra?

Včasih se dva človeka zares poznata ali pa sta mnenja, da sta se glede ljubezni vse pogovorila in da točno vesta, kako in kaj se dogaja na tem področju. Morda imata prav, toda včasih je ljubezen le igra. Zavedna ali celo nezavedna, kjer se trudimo ugajati in s tem zabrišemo svoje prave karakterne lastnosti, ki bi to popolno ljubezen brez dvoma pokvarile. Je ljubezen sploh lahko spontana ali pa gre pri tem le za telesno privlačnost? Ali še bolje, lahko ljubezen traja ali pa gre vedno le za trenutno navdušenje, ki se slej kot prej spremeni v navado in navezanost na človeka, ki je pač veliko v tvoji bližini? Pravila o tem pravzaprav ni, ljubezen pa je pri ljudeh tako zelo različna, da se je ne da klasificirati. Romantični sentimentalizem je nekoč kar celo generacijo prisilil k temu, da je v ljubezni videla nekakšen naboj, višjo silo, dano od boga. Verjetno tudi zavoljo seksa, ki so ga večkrat zamenjali z ljubeznijo. To je bila seveda generacija Woodstocka, ki je promovirala tako imenovano »free love«, po naše, svobodno ljubezen in s tem seveda zagovarjala tudi svoboden seks brez omejitev in zadržkov. Je možno le ljubiti in si partnerja ne želeti tudi seksualno? To naj bi bila platonska ljubezen, toda v praksi je to praktično skoraj nemogoče.

Ljubezen in patetika

Pravijo, da v pravi ljubezni ni patetike, ali kot je v filmu Love Story dejal Ryan O’Neal: »Ljubezen pomeni, da ti ni nikoli treba reči oprosti.« Res je, ko smo zaljubljeni, smo nad oblaki in počnemo sila čudne reči. Celo ubijali za ljubezen. Ali kot poje Jan Plestenjak: »Šena dež nisi jezen, ko zadane ljubezen.« Prav zato včasih ne vidimo realne slike in smo toliko bolj prizadeti, ko ljubezen umre. Če je ljubezen vrhunska človeška izkušnja, kateri se par preda z dušo in telesom, je jasno, da bo vse skupaj malce tvegano in da bo lahko pravljice nenadoma konec. Še posebej, če gre za tisto pravo in spontano ljubezen, kjer se krešejo iskre tudi izven postelje in kjer, kot poje Michael Jackson: »V trebuščku čutiš metuljčke.« Ljubezen je po mnenju Michaela Beazleyja, avtorja knjige The Joy of Sex, podobna planinarjenju, kjer tisti malo bojazljivi, nikoli ne osvojijo vrha in vedno ostanejo v dolini. Po drugi strani pa, mar ni to najbolje, saj je potem tudi padec manj boleč.