PROLOG

»Mediteransko podnebje je odlično za moj revmatizem,« je poudaril častni konzul Republike Slovenije in v dokaz, da misli s to izjavo popolnoma resno iztegnil koščene noge v svetlo rjavih kratkih hlačah izpod vrtne mize na sonce. Črno kovana sedežna garnitura z bogato oblazinjenimi stoli na kateri sta sedela s prijateljem, je stala na brezhibno urejeni travnati površini, ki so jo na dve uri bogato zalile škropilne naprave in z rahlo vodno meglico tudi ves čas vmes varovale pred žgočim poletnim soncem.

»Lepo si se namestil tukaj,« se je z njim strinjal Danilo. Pogled na belo vilo z bazenom v katerem se je lesketala kristalno modra voda, obdano z zeleno trato, ki so jo optično razgibali sredozemski grmički in nizki razvejani borovci, je bil impresiven. Sam je bil nekoliko mlajši od sivolasega diplomata, a še vedno star krepko več kot sedemdeset let.

»Tukaj, tam, za naju je zdaj tako že vseeno kje sva. Legio Patria Nostra!«

»Legio Patria Nostra,« je za njim ne brez nostalgije v glasu ponovil Danilo. »Kdo bi si mislil, da bova tako končala.«

»Tvoja francoščina je vsako leto slabša, Pierre,« ga je okaral upokojeni polkovnik. Dosledno ga je klical po imenu, ki so ga Danilu dodelili ob vstopu v Tujsko legijo. Samo to ime je bilo tisto pravo, in samo to je med njima edino štelo. »Saj še nisva končala. Res so nama prepovedali tobak in alkohol, kar je seveda grozno, a konec to vendarle še ni.«

»Zadnjih pet let jo nisem kaj dosti uporabljal,« je opravičujoče zavzdihnil Danilo, ob misli na enormne količine pijače, ki sta jo s polkovnikom bila sposobna popiti ob prejšnjih srečanjih. Takrat s francoščino nista imela nikakršnih težav.

Oba sta zamišljeno opazovala mlado žensko v črnem oprijetem krilu, ki je prednju postavila dva nova zvrhano polna kozarca višnjeve sodavice v katerih je zvončkljal led. Skrbno je še naravnala sončnik, da sta bili sivolasi glavi obeh ostarelih legionarjev v popolni senci in obstala pred njima.

»Želita še kaj, gospod colonel?«

»Da slečeš te tvoje napol premajhne hlačke!«

Mladenka se je zvonko nasmejala in odšla.

»Za hip sem skorajda že pomislil, da te bo ubogala,« se je posmehnil Pierre svojemu nekdanjemu komandantu.

»Šele tri dni je tukaj. Pridejo in gredo. Včeraj sem ji obljubil, da jo bom pohvalil pri šefu DRM, če bo slekla vsaj nogavice.«

»Res je bila brez.«

»Si opazil, kaj? Še vedno dobro opazuješ, Pierre. Na žalost samo ženske noge.«

»Opazil sem vse polno varnostnih kamer, trdno ograjo, vratarnico, ki je v resnici stražarnica. Vila je praktično prava trdnjava.«

»Ali zapor,« se je nasmehnil colonel, »če se za to izkaže potreba. Predvsem pa je konzulat in s tem moj začasni dom.«

»Lahko si izboriva izhod in greš z menoj v hotel. Prav bi mi prišel sostanovalec, ki bi poravnal del stroškov. Cene so tu še višje kot na obali.«

»Nisem te povabil v Monako, da bi tičala v hotelu, Pierre. Nekaj dni, tednov ali mesecev lahko brezplačno preživiš tu pri meni.«

»Mesecev,« se je nasmehnil Danilo.

»Tudi let, saj je vseeno.«

Danilo je opazoval okolico in si še enkrat, tokrat natančneje ogledal vilo. Trdna modernistična zunanjost stavbe, vsa v belem in v steklu. Betonska blokovna gradnja, pravi biser moderne arhitekture. Predeli brez oken so nakazovali, da so v notranjosti tudi sobe, ki bi lahko bile tihe, mogoče tudi varne. Nedvoumna izpostava DRM, če si jo znal prepoznati. Služba bi jo lahko uporabljala za različne namene. Kakor bi se za to izkazala potreba. Praktično še vedno v Franciji, a vseeno izven nje. Premeteno stran od Evropskih zakonov, ki bi lahko predstavljali formalistično težavo. Če bi seveda kdo vedel, kaj se dogaja znotraj. No za zdaj se ni dogajalo nič in Danilo je bil prepričan, da sta z vojaškim prijateljem na območju vile sama, seveda poleg najbrž stalno prisotne mlade agentke, ki se je s službo pri ostarelem colonelu zagotovo vadila v potrpežljivosti.

Pogled na sivolasega bivšega komandanta in njegove s starostnimi pegami posute roke, ki jih je vroče Sredozemsko sonce še temneje obarvalo, so ga opomnile, kako hitro jima odteka preostanek življenja.

»Res lahko ostanem nekaj časa, a se bojim, da ne bo več tako zabavno kot je bilo včasih.«

Leta so naredila svoje in nihče od njiju ni imel več moči za divja pijančevanja, ki so vedno kronala njuna poprejšnja srečanja. Tudi zdravniki so se temu zoperstavili, čeprav z dovolj razumevanja, predvsem na Francoski strani. Polkovnikov vojaški zdravnik je imel nekoliko več posluha za razvade starega vojaka kot Danilova nova zdravnica, ki je nadomestila že napol upokojenega doktorja, s katerim sta večkrat prav po prijateljsko pokramljala. Ona o vojaškem življenju ni vedela nič, in tudi steklenica odličnega konjaka je ni omehčala v njeni odločenosti, da Danilo odide na drugi svet z zdravimi jetri.

»Zabavala se bova svojemu stanju in stanu primerno,« je modro pribil polkovnik in z gnusom odpil požirek svetlo rdeče tekočine, v kateri so se lesketajoče pozibavale prave ledene kocke, ki pa so žal plavale v napačni pijači.

»Imaš prav, največja najina zabava bo, ko bova ugotavljala ali je gospodična ubogala tvoj ukaz ali ne.«

»Veš ti za kaj boljšega? Gospodična je podporočnica in predvsem Francozinja. Hlačke bo slekla v prej kot v tednu dni.«

»Od te rožne vode nama bo prej kot v tednu dni počil mehur, ampak se strinjam s teboj, zanimivo bo opazovati tvoj napredek.«

»Hvala Pierre.«

»Moj colonel.«

Lucie, kot se je izkazalo kasneje, ni bila podporočnica, ampak prava poročnica in že pripravljena, da začne kariero v direktoratu, ko konča vse vadbe, ki so za določena delovna mesta znotraj službe resnično predstavljala samo formalnost, a so jih poveljujoči jemali sila resno in s tem tudi ona.

»Skakanje s padalom bo zelo pomembno za kasnejše tridesetletno tipkanje na pisalni stroj v topli pisarni,« je samo za Pierrova ušesa menil polkovnik, ko ji je naročal, naj se odpelje po prtljago v hotel, kamor se je Pierre prijavil kmalu po pristanku na letališču v Nici.

»Danes tipkamo na računalniške tipkovnice,« mu je pojasnil Danilo in izrazil bojazen, da bo račun še višji, če se odjavi šele naslednji dan, v ponedeljek, kot je to prijazno pojasnila Lucie. Prej žal ni mogoče, je odločno pribila. Pustiti oba starostnika sama, brez da kdo pazi nanju, bi predstavljalo nepotrebno varnostno tveganje, je ocenila.

Polkovnik je skomignil z rameni. »Ne skrbi za račun.«

»Imaš prav dragi prijatelj. Prijavil sem se s Francoskimi dokumenti in vedno lahko tudi po Francosko izginem od tam.«

»Ne trobezljaj neumnosti! Račun bom vložil med reprezentančne stroške častnega konzulata in ga bo plačalo vaše zunanje ministrstvo, ali pa bo zanj poskrbela Lucie, kar pomeni direktorat.«

Kasneje, med sprehodom po tlakovani stezi, ki je vodila okoli stavbe je napočil čas za resnejše teme.

»Kako kaj napreduje tvoje pisateljevanje?« se je polkovnik zazrl v Danila z svojimi vodenimi sivimi očmi, ki so bile pred leti trde kot modro orožno jeklo. Oprt na grčavo palico, ki je kazala na slog in položaj nosilca, a je bila še vedno samo palica za pomoč pri hoji, je stoje čakal na odgovor.

»Tretja knjiga mi ni uspela ravno najbolje. Vsaj tako kaže prodaja in število izposoj v knjižnicah.«

»Žal mi je Pierre. Mene je presenetilo že to, da si se odločil za pisanje, a v resnici si bil vedno sanjač z dobrim darom opazovanja. Idealen za službo. Po koncu služenja bi moral oditi z menoj na agencijo.«

»Slovenec in samo sergent-chef po činu, nobene prave prihodnosti ne bi imel tam.«

»Prav toliko si Francoz kot jaz! Legionarji, ki služijo do konca, so bolj pripadni od večine posrancev okoli nas, ki se samo štejejo za Francoze.«

»Govori se že tako. A agencija je občutljiva. Ti bi me sicer podpiral, saj vem, a bi zaradi tega tudi sam imel težave. Tvoja napredovanja bi bila počasnejša, prejete naloge manj pomembne, kar bi zate zopet pomenilo nazadovanje. Nikoli ne bi postal pomočnik direktorja, če bi nosil še mene na puklu.«

»Ti si mene nosil. Šest kilometrov. Na puklu. Cena bi lahko bila tvoje življenje, ne samo kariera.«

»To so bili drugi časi, nekje drugje.«

Nekaj časa sta brez besed stopala dalje zatopljena vsak v svoje misli.

»Vroče je kot takrat v Kongu,« je zamrmral Danilo, čeprav je bilo že pozno popoldne in se je žareča krogla pripravljala, da utone v modrino Sredozemskega morja.

»Narediva še en krog? Bova imela dovolj moči? Pierre?«

Lucie je skozi okno nekaj minut opazovala oba postarana legionarja, ki sta že tretjič korakala po tlakovani stezi okrog vile, kot bi hotela dokazati drug drugemu, da to še vedno zmoreta. Nato se je zamišljeno zazrla nazaj na ekran računalnika in dokončala poročilo. Ničesar ni smela spregledati in obisk colonelovega prijatelja iz Slovenije je bil prijeten dogodek, ki je razbil enoličnost prejšnjih dni, ko se ni dogajalo nič. Skrbno je priložila še njegovo datoteko in v kratkem spremnem zapisu poudarila najpomembnejše detajle, ki bodo analitikom pomagali pri odločitvi ali poročilo pregledajo podrobneje, ali ga samo arhivirajo v neskončno bazo podatkov o vsem in vseh, če bo sploh prispelo do njih.

Nepomembnih nalog ni, ji je oče vbijal v glavo že od otroštva dalje. Dogodek, ki je videti v danem trenutku nepomemben, bo po treh letih morda ključna informacija. Ne dopusti, da bo poročilo površno. Tvoj podpis bo za vedno na njem.

Še enkrat je skrbno pregledala besedilo s priloženo Pierrovo vojaško kartoteko in kliknila odpošlji.

Skozi odprto okno spalnice je rahlo pihljal topel zahodnik in s seboj nosil zamolklo bučanje nikoli speče državice, kjer so si našli svoj dom najbogatejši državljani sveta. Danilo je z vzdihom poravnal tanko rjuho preko telesa, spominjajoč se let, ko je lahko brez težav zaspal na trdi zemlji, zavit samo v maskirno ponjavo.

Za hip se je spomnil na Lucie. Z njenim spanjem najbrž ni nič narobe, se je nasmehnil sam pri sebi. Z njeno nalogo seveda tudi ne. Upokojeni polkovnik je bil kot najstarejši še živeči direktor obveščevalne službe vreden čuvanja. Ob mislih na njeno črno krilo, ki se je končalo tik nad ljubkimi okroglimi koleni je zdrknil v nemiren starčevski spanec.

Avtor podlistka je izdal tudi prvi Slovenski BDSM roman, trilogijo, z naslovom ‘Južno od pekla’, ki se z lahkoto postavi ob bok mnogo bolj komercialno razvpitim ‘Petdesetim odtenkom sive’.

V pričujočem romanu, ki obsega 600 strani, lahko spremljamo pot mladega dekleta, skozi pravo Odisejado ljubezni, strasti in doživetij.

Več o knjigi se da prebrati tudi na njeni FB strani:

https://www.facebook.com/pages/Ju%C5%BEno-od-pekla/258513797676858

Knjigo lahko zdaj naročite tudi neposredno na elektronski naslov založbe: astar.zalozba@gmail.com in poslali vam jo bodo v roku treh dni.