DRUGO POGLAVJE

Narahlo je poškrebljala po hrastovih vratih in počakala nekaj sekund, da so se odprla.

»Oh si že tu,« je dahnila Anita. »Daj usedi se malo tu k meni, nekoga ima že notri.«

Sedla je ob rob pisalne mize, na kateri je kraljeval velik računalniški zaslon in si položila mapo na kolena.

»Hvala ti, to je bilo res hitro,« se je hotela zahvaliti, a je Anita samo odmahnila z roko.

»Počakaj, samo tale obrazec dokončam, če ne, ne bom znala nazaj!« Nervozno, a istočasno z veliko pazljivostjo se je direktorjeva tajnica borila s tipkovnico in se z miško pogumno klikala proti koncu formularja.

»Uh, to delo me bo pokončalo,« je potožila, ko se je uspešno prebila do zadnje strani.

»Boga si,« ji je pomežiknila Andreja.

»Ti se kar norčuj,« se je nasmehnila Anita. »Poslušaj, nisem ti jaz uredila srečanja. Sam je poslal pote. Dodatno delo ti je našel.«

Andrejo je rahlo stisnilo pri srcu. Zbala se je, da direktor ne bo zamajal temeljev njenega poletnega načrta.

»Ali morda veš, za kaj gre?« Želela se je vsaj približno pripraviti na srečanje, ki se zgleda le ne bo odvijalo popolnoma po njenem načrtu.

»Razpored in montaža dodatnih klimatskih naprav,« je Anita zarotniško zašepetala. »Mislim vsaj, no.«

»Rojena sem bila za kaj takega,« se je nakremžila Andreja in obe sta bruhnili v pritajen zarotniški smeh.

Interkom na mizi je tiho zabrnel.

Prvo poglavje podlistka si lahko preberete TUKAJ

»Prosim, gospod direktor?« je zbrano spregovorila Anita. Teorija, da je bolje en gospod preveč kot premalo, se je pokazala za učinkovito že od prvega dne nastopa službe.

»Je prišla?« je zahreščal glas. Glavni res skoraj nikoli ni izgubljal časa z nepotrebno vljudnostjo.

»Je, gospod direktor.« Nikakršne možnosti ni bilo, da bi na tako vprašanje odgovorila nikalno. Takoj bi nastal vik in krik in manjkajočo osebo bi morala na vrat na nos sama najti.

»Pošlji jo noter.«

»Takoj gospod direktor.«

Andreja se ni mogla znebiti občutka, da se Anita mazohistično vdaja nekakšnemu nadnaravnemu strahu do prvega vodilnega v podjetju, vendar se to ni tikalo nje. Sledila ji je do vrat direktorjeve pisarne, kjer je tajnica rahlo potrkala na vrata in plaho pogledala skozi napol odrta vrata.

»Pošlji jo že notri, za vraga,« se je zaslišal godrnjavi glas. Andreja je stopila mimo nje in se znašla v ogromni pisarni glavnega.

»Sedi tu k nama,« jo je povabil. Za sejno mizo je sedel mlad moški v srajci in kavbojkah. Po mizi sta imela razmetanih nekaj papirjev in tudi prospektov.

»To je Andreja,« jo je šef na hitro predstavil. »Naše dekle, ki vodi vse, ve vse, tudi dobro pozna razpored prostorov.«

»David, dober dan,« je mladenič na hitro vstal in ji podal roko. Bil je za dobro glavo višji od nje, vitek in naravno sproščenih gibov.

»Andreja,« je prikimala. »Dober dan, in ne verjemite ničesar. Edino kar vodim tukaj, je mojo malenkost v službo in nazaj domov.«

Oba moška sta se zasmejala njenim besedam.

Direktor je hitro in vajeno povzel besedo:

»Midva sva v glavnem dogovorjena. Prosim, počakajte me zunaj pri tajnici in v nekaj minutah vam pošljem Andrejo. Na osnovi njenih zapiskov bo določeno število montaž in izdelana pogodba.«

»Montirali bodo dodatne klimatske naprave,« je pojasnil Andreji, ko so se zaprla vrata za fantom v modrih kavbojkah. »Principal se je odločil, da nam lahko odobri ta strošek. Lažje se bo dihalo.«

»Po nekaterih pisarnah je zelo vroče,« se je strinjala z njim. »Tudi v sobi s strežniki je pretoplo.«

»Zato si tu, pojdi z njim in se dogovorita za vsako namestitev posebej. Pazi na stroške.«

Andreja je prikimala. Zadana naloga ji bo vzela celo dopoldne časa mogoče še več.

»Zapisnik prinesi Aniti. Bo osnova za pogodbo.«

»Bom gospod direktor. Še nekaj bi vas rada prosila zase,« ga je pogumno pogledala v oči.

»Denar za plače je že razporejen. Letos ne bo nobenih dvigov. Ne za tebe, ne za kogarkoli,« jo je ustavil kar vnaprej. Direktor je finančno rezervo, ki so jo imeli na razpolago, skrbno čuval in jo ni imel nobenega namena prerazporediti v plače. Zaposleni so to lahko vedeli, ali pa tudi ne.

»Ne ne, saj ne gre za denar,« se je nasmehnila Andreja in tudi njemu je bilo takoj lažje. Prosjačenja za povišice ni maral.

»Na dodatno izobraževanje v Braziliji sem se prijavila,« mu je potisnila mapo, ki jo je dotlej pestovala na kolenih, preko mize. »Obvladovanje podjetij in finančnih tokov Južne Amerike. Vse imam že plačano. Samo štiri tedne dopusta potrebujem.«

Prvo poglavje podlistka si lahko preberete TUKAJ

»Neplačanega?« je nagubal čelo. Neplačani dopust je v resnici predstavljal strošek podjetju. Čeprav zaposleni v tem času ni zaslužil nič, je moralo računovodstvo ravno tako odvesti denar za vse prispevke in zavarovanja. Vsi delavci tega niso vedeli in mislili, da neplačan dopust nikogar ne stane nič.

»Rednega,« ga je potolažila. »Celo še nekaj lanskega imam.«

»To bi šlo,« je prikimal in vmes z zanimanjem ogledoval prijavnico. Lasten dopust in denar za izobraževanje, ki bo v prvi vrsti koristilo podjetju, če bodo to znanje kdaj potrebovali seveda, je bila videti že na daleč dobra ideja. Ni se sicer točno zavedal, kaj Andreja v njegovem podjetju pomeni, saj ni opravljala nobenih konkretnih nalog, ampak je bila samo pomočnica vseh sektorjev. Vnaprej se je tudi razveselil, da bo na razpolago oseba s specifičnimi znanji. Še en kamenček v mozaiku uslužbencev in njihovih sposobnosti. Vse v korist matične korporacije. Tako kot mi vsi, si je prikimaval.

»Naroči Aniti, da ti izobraževanje vpiše v personalno mapo, ko se vrneš,« jo je pospremil iz pisarne.

»Sta se dogovorila?« je Anita od pisalne mize radovedno pogledovala privlačnega mladeniča, z rjavo torbo za dokumente pri nogah, ki ga je posadila na enega od stolov razvrščenih ob steni pisarne.

»Sva se,« je prikimal. Zdaj se je že počutil precej bolje. Direktor je sprejel ponudbo, a šele, ko je ceno znižal za deset odstotkov in pristal na devetdeset dnevni plačilni rok. Sam pri sebi je bil pripravljen še na večje popuščanje. Dobro jo je odnesel, se je zavedal. Za te tri mesece do plačila je imel še lastnih rezerv, če le ne bodo zamujali.

»Zdaj čakam gospodično Andrejo,« je pojasnil nekoliko evforično, »da si ogledava pisarne.«

»Andreja je naša deklica za vse,« je pojasnila Anita.

»Vaš direktor je rekel, da ona vodi,« se je nasmehnil.

»Samo šalil se je,« je pojasnila. »Ona je naša najmlajša. Takoj bo zunaj, boste videli.«

Avtor podlistka je izdal tudi prvi Slovenski BDSM roman, trilogijo, z naslovom ‘Južno od pekla’, ki se z lahkoto postavi ob bok mnogo bolj komercialno razvpitim ‘Petdesetim odtenkom sive’.

V pričujočem romanu, ki obsega 600 strani, lahko spremljamo pot mladega dekleta, skozi pravo Odisejado ljubezni, strasti in doživetij.

Več o knjigi se da prebrati tudi na njeni FB strani:

https://www.facebook.com/pages/Ju%C5%BEno-od-pekla/258513797676858

Knjigo lahko zdaj naročite tudi neposredno na elektronski naslov založbe: astar.zalozba@gmail.com in poslali vam jo bodo v roku treh dni.