Četrtek je bil njen zadnji delovni pred dopustni dan. Uspelo ji je celo zapustiti podjetje celi dve dragoceni uri prej kot običajno. Ko je še pomahala Tomažu na recepciji, in so se zaprla vrata za njo, je bila svobodna. Toda ne še popolnoma. Tik preden je prišla do avta, ji je v pozdrav zazvonil službeni mobilni telefon.
»Še zadnji klic! Lepo se imej, ljubica,« je razigrano zažvrgolela Anita in ji mahala pri oknu. Dobro se je videlo, da glavnega danes ni v podjetju, zato je tudi sama načrtovala nekoliko zgodnejši odhod. »Ujemi kakšnega čednega Brazilca! In, da ne pozabiš na nas!«
»Morda celo dva, še enega zate?« se je nasmejala Andreja in pritisnila na daljinski prožilnik odpiranja zapornice. Bilo ji je toplo pri srcu. Z Anito sta se odlično razumeli še iz dni, ko je prvič tukaj opravljala prakso. Dobra prijateljica ji je bila, čeprav skoraj deset let starejša od nje.
»Hvala, ker misliš name,« se ji je toplo zahvalila po izmenjavi zadnjih pozdravnih fraz.
Kakor je še pred slabe pol ure v službi načrtovala, da si bo pripravila kosilo in se odpeljala takoj po jedi, ji je potovalna mrzlica odpihnila dober načrt. Preveč je bila nestrpna. Raje si je na hitro pripravila nekaj sendvičev in se posvetila potovalnim torbam.
Četrto poglavje podlistka si lahko preberete TUKAJ
Ogromen prtljažnik rdečega Varianta je pogoltnil vse tri velike potovalke in široko ploščato torbo na zadrgo, v katero je skrbno zložila obleke. Vzela sem domala vse, se je zahihitala sama pri sebi.
Prihajam Brazilija, si je večkrat z zagonetnim nasmehom na ustnicah polglasno zabrundala, ko je drvela po Primorki. Zavestno je nekajkrat popustila plin, da je ne bi ob prevelikem navdušenju zalotili policisti. Mogoče bi se lahko izgovorila, ali pa tudi ne. Poskusila bi v vsakem primeru. Mimogrede se je pripeljala do njenega odcepa. Pri Ilirski Bistrici je zapeljala na parkirni prostor. Ugasnila je telefon, uradni delovni čas je že potekel, odprla pokrovček in zamenjala SIM kartico z drugo. Mesec dni miru je bil s to potezo še za en velik korak bližje.
Na Reki se je po visokih viaduktih spustila do stare Magistralke. Večkrat ji je oče pripovedoval o tej cesti njegove najstniške mladosti. O neskončnih ovinkih, speljanih tik ob morju, o prepadnih razgledih točkah na nenaseljeno obalo in pogledu daleč ven na morje, posutemu z otoki, ki se je bleščalo v popoldanskem soncu. Zdaj je oče žal samo še v njenih mislih potoval z njo.
Nekajkrat se je ustavila na majhnih parkirnih prostorih z strminami Velebita nad seboj, občudovala razgled in obžalovala, da nista nikoli skupaj prevozila teh krajev. Z dlanjo se je dotaknila vroče kamnite gmote gorske verige, ki jo je razgrelo sonce, ki se je upiralo neposredno vanjo. So bile prav to tiste skale, ki so ostale tople daleč v noč in ob katerih sta se grela dva mlada motorista, ki sta mrzle aprilske noči hotela doživeti prvo majsko jutro v daljni Makarski?
Z zadovoljstvom je zagrizla v sendvič, ki si ga je pripravila doma, ko ji nestrpnost odhoda odvzela voljo in čas za kosilo.
V Vodice je prispela ob prvem mraku. Rezervacija sobe pri prijaznem domačinu se je izkazala kot pametna odločitev. Ko ji je še na žaru spekel okusno ribo, seveda je bila lačna, s katero si je še nekoliko izboljšal dnevni iztržek, je naporen četrtek dobil pravi zaključek.
Sveže oprhana in prijetno utrujena se je zleknila v udobno posteljo, dokler je šumi noči, zvok škržatov in kozarec temnega Dalmatinskega vina, niso zazibali v trden spanec.
Napev škržatov, ki je prodiral skozi priprto okno, je bil naslednje jutro še glasnejši kot prejšnji dan. Njihova neutrudna melodija je kot pozdrav soncu napovedovala še en vroč poletni dan. Medtem ko je pila prvo kavo dneva, ji je gospodar oskrbno očistil stekla na avtu. Še se bo vrnila, mu je zatrdila in res tako tudi mislila.
Pognala je rdečega karavana naprej proti cilju in uživala v dopoldanski glasbi lokalnih radijskih postaj, ki so se same menjale ob poti. Sonce se je kmalu postavilo strmo pokonci in osvetlilo razgibano cesto. Merilnik zunanje temperature je pokazal odločno več kot trideset stopinj. Uživala je ob vsakem kilometru vožnje. Prvi pravi dan dopusta, je veselo zavriskala in se nasmejala sama sebi.
Četrto poglavje podlistka si lahko preberete TUKAJ
Na polotok Lapad je prispela v najhujši vročini. Zdrži še malo, je nagovarjala avto, ki je po nemško stoično prenašal vse tegobe in na račun lastne ogretosti hladil notranjost. Navigacija jo je praktično in do metra natančno pripeljala pred novo belo vilo, z velikim bazenom, v kateri so bili štirje turistični apartmaji. Lastnik, ki mu je že med vožnjo napovedala skorajšnji prihod, jo je pričakal zunaj v senci nadstreška pred garažo.
»Gospodična Andreja Novak?« ji je smehljajoče ponudil roko.
»Seveda, in vi ste gospod Stipe Lekić?« mu je vrnila nasmeh. Takoj ga je spoznala, že na prvi pogled. S prijaznim možakom sta si začela izmenjevati elektronsko pošto že kmalu po novem letu, ko je v dolgočasju zimskih večerov sanjarila o poletnih počitnicah v južni Dalmaciji. Poleg slik zgornjega nadstropja, katerega polovico bo zdaj naprej zasedala ona, je radodarno dodajal tudi slike družine, od none naprej, ki je živela nekaj kilometrov stran. Denar, ki ga je Stipe zaslužil z dolgoletno plovbo po svetovnih morjih, je proti koncu delovne dobe modro investiral v turizem, ji je po elektronski pošti razlagal v zimskih mesecih, dokler ga prebujajoča se pomlad ni odpodila od računalnika.
»Me veseli,« ji je stresal roko. »Gospa mama ni prišla z vami?«
»Ona pride kasneje, čez kakšen teden ali dva,« je skomignila z rameni. »Službo ima in poleti jim manjka ljudi,« je pojasnjevala.
Skupaj sta hitro znosila prtljago v zgornje nadstropje, dobila je še nekaj navodil o uporabi dveh klimatskih naprav, prevzela daljinski upravljalnik garažnih vrat in ostala je sama. Prisluhnila je tišini stavbe. Ostali sostanovalci so bili v tem času najbrž na plaži, polovica zgornjega nadstropja pa menda še ni bila oddana, kakor ji je med dobrodošlico razlagal Stipe. Skoraj polno uro ji je vzelo, da je zložila oblačila po omarah in potisnila prazne potovalke na gornje police. Potem je potegnila tanko poletno obleko čez glavo, odvrgla hlačke v koš za perilo in se za nekaj sekund postavila pred hladen piš klimatske naprave.
»Ne uganjaj neumnosti,« se je po nekaj sekundah polglasno okarala. Prehlad v prvih dneh dopusta je bil najmanj, kar je potrebovala. Stopila je s prepiha in se ozrla po prostorni dnevni sobi. Radovedno je pogledala skozi okno. Sonce je bilo še vedno dovolj visoko, čeprav se je zdaj že nekoliko bolj poševno upiralo v svetlomodro lesketajočo vodo v bazenu, okoli katerega so bili zloženi elegantni leseni ležalniki. Hitro je smuknila v kopalke, ki jih je pred nekaj tedni tako skrbno izbirala v Ljubljani. Sandale, še popolnoma nove gladiatorke, so ji prijetno zaobjele palec, in že je z brisačo pod pazduho zapustila apartma. Hoja v kopalkah po stopnišču navzdol ji je dajala nenavadno vznemirljiv občutek. Bikini, za katerega je bila še doma prepričana, da je popolnoma ustrezen, je na marmornatem stopnišču trenutno neobljudene vile deloval skorajda premajhen, mogoče celo nekoliko preveč izzivalen.
Ko so se vstran pomaknila velika steklena vrata, je vanjo pritisnila vsa vročina poletnega popoldneva. Od kamnitega zidu, ki je obrobljal dve stranici bazena, je žarela prijetna toplota. Bikini je zdaj kar naenkrat zopet postal popolnoma primerno oblačilo in začetna zadrega jo je v celoti minila. Navsezadnje tudi zato, ker tudi zunaj ni bilo nikogar. Odvrgla je brisačo na ležalnik in se prek svetlečih jeklenih stopnic spustila v sinje modro, presenetljivo hladno vodo. Z užitkom je preplavala celotno dolžino in za nekaj dolgih sekund potopila glavo pod vodo. Zdaj se je šele dodobra osvežila. Z nogama se je spretno odrinila od stranice, obložene s svetlomodrimi ploščicami, in se preobrnila na hrbet. Modro nebo so križale bele črte reaktivnih letal. Iz prsi se ji je iztrgal srečen vzdih. Mesec dni. Načrt je uspel, se je nasmehnila sama pri sebi, splezala iz bazena in se zleknila na od sonca ogret stol, pogrnjenem z mehko belo brisačo.
Še sama ni vedela kdaj je kinknila v lahen dremež, a je dobro slišala dve po Nemško govoreči družini, ki sta se vrnili s plaže. Ko sta materi utišali preglasne otroke, je elegantno vstala in se prijazno predstavila kot nova sostanovalka iz gornjega nadstropja.
Avtor podlistka je izdal tudi prvi Slovenski BDSM roman, trilogijo, z naslovom ‘Južno od pekla’, ki se z lahkoto postavi ob bok mnogo bolj komercialno razvpitim ‘Petdesetim odtenkom sive’.
V pričujočem romanu, ki obsega 600 strani, lahko spremljamo pot mladega dekleta, skozi pravo Odisejado ljubezni, strasti in doživetij.
Več o knjigi se da prebrati tudi na njeni FB strani:
https://www.facebook.com/pages/Ju%C5%BEno-od-pekla/258513797676858
Knjigo lahko zdaj naročite tudi neposredno na elektronski naslov založbe: astar.zalozba@gmail.com in poslali vam jo bodo v roku treh dni.
