Stari Ford je ponovno priropotal pred vilo kmalu po kosilu. Marino se ni kaj dosti oziral na nenapisana pravila o parkiranju, ki so se jih stanovalci po nemško in zdaj tudi slovensko natančno držali. Temno siv avto, od katerega je puhtela vročina, je parkiral kar na dovozu v široko garažo. Že od tam je pomahal Andreji, ki je do tega trenutka zleknjena na ležalniku v miru meditirala. V nekakšnem polbudnem stanju, v katerega sta jo zazibala popoldanska vročina in polglasen pogovor nemške družine, ki začuda to popoldne ni odšla na plažo, ji je čas hitro mineval.

Z odločnim korakom je Marini v oguljenih sandalih zacopotal proti njej.

»Zdravo, imaš kjuč?«

»Zdravo, imam,« mu je podala daljinski upravljalnik vrat garaže, ki ga je imela pripravljenega na nizki mizici iz ratana poleg bralnika.

»Ti pomagam?« se je ponudila.

Marina je ponudba razveselila, da se je srečno nasmehnil. »Ne, ne, košarico bom že sam zmontiral. Ti kar uživaj na soncu. Samo pazi, da ti ne opeče nežne kože.«

»Brez skrbi. Bi mogoče pil kavo?« mu je ponudila. Še vedno je bila nekako omotična od dremeža in kava bi se tudi njej prilegla.

»Prosim, če ti le ni v nadlego,« je bil Marino takoj za to.

»Ne, ne, saj jo bom kuhala tudi zase. Celo popoldne že napol spim tu ob bazenu in sem vedno bolj zaspana,« mu je pojasnila.

Šesti del podlistka si lahko preberete TUKAJ

Zadovoljno je zrl za njo ko se je odpravila v notranjost. Sam je odprl garažo in s tem še dodatno pritegnil pozornost glave nemške družine. Ko je možak videl, da je ven pririnil Andrejino kolo in začel nastavljati košarico, je takoj pristopil in kaj kmalu še sam poprijel za delo. Pridržal mu je kolo, potem sta skupaj privila objemke in vzpostavila pravo mednarodno sodelovanje, ki je Marinu olajšalo delo, Nemcu pa razgibalo dolgočasno popoldne.

Andreja je medtem pripravila kavo in jo postavila na pladenj. Samo za kratek hip je pomišljala, ali naj potegne kratke hlače preko bikink, a se je odločila samo za pisan paero. Navsezadnje je bilo vroče poletje in sedela bo ob svojem bazenu, se je nasmehnila.

Ko je srečno prispela s pladnjem po stopnicah navzdol, je bila košara praktično že zmontirana.

»Najlepša hvala,« se jima je zahvalila, posebej v angleščini še Nemcu. Oba moška sta bila videti zelo ponosna na opravljeno delo in nekoliko žalostna, da ni trajalo dlje.

Skupaj sta se usedla k nizki mizici.

»Kava in voda,« je razporedila skodelici in kozarca.

»Bralnik?« je fant odmaknil elektronsko napravico v usnjenem ovitku, da je bilo več prostora. »Lahko pogledam?«

»Seveda.«

»Bereš v angleščini?« je Marino vprašujoče polistal po malem Kindlu in bral naslove.

»Tudi v hrvaščini,« je potolažila njegov čut za domovino. A se jih v angleščini precej lažje dobi.«

»Kaj pa v slovenščini?«

»Še težje, kot v hrvaščini,« mu je pojasnila.

»Jaz ne berem veliko,« je odložil čitalnik. »Nimam dovolj časa. Montaža košaric, čiščenje bazenov, saj sama vidiš,« je v šali pojasnil.

»Še študiraš?« jo je vprašal, ko sta se nehala smejati.

»Lansko leto sem začela delati, po diplomi na ekonomiji. Moj prvi pravi dopust,« je ponosno povedala, da se je moral zasmejati.

»Čestitam,« je še vedno v smehu dejal, dvignil palec in takoj nato nekoliko resneje, »jaz se jeseni vračam na plovbo, kjer bom strojnik na ladji.«

»Po svetovnih morjih boš plul?« jo je zanimalo.

»Vsepovsod, kjer bo posel. Naša družina je tradicionalno pomorska,« je tudi on s ponosom povedal.

»Žene in dekleta pa vas tradicionalno čakajo, da se vrnete v domača pristanišča.«

»V glavnem je tako, vendar ne vedno. Včasih se kakšna tudi naveliča čakati. Kdo čaka tebe, da se vrneš?« je zvito poizvedel v skladu s trenutnim pogovorom.

»Nihče,« mu je priznala. Nobenega namena ni imela, da bi ga podila stran z nekim namišljenim fantom, daleč v Ljubljani. »Jaz čakam mamo,« se je nasmehnila.

»Kdaj pa pride?«

»Naslednji teden, upam, mogoče šele enega za tem,« je zamišljeno dejala. Mama še vedno ni zaprosila za dopust. Ji Dubrovnik predstavlja preveliko bolečino in se obiska podzavestno izogiba, se je zamislila.

Šesti del podlistka si lahko preberete TUKAJ

Marino jo je pustil v tišini, da je v miru dokončala misli. Je mar Andreja preveč navezana na svojo mater in je to vzrok, da ni na dopustu s fantom, niti je nihče ne čaka doma. Kdo bi vedel, se je lažerno vnaprej sprijaznil z vsem, do česar bo že prišlo. Ena turistka gor ali dol, vedno se lahko varno umakne, in vedno bodo prihajale nove.

Videla je, da mu je vroče še bolj kot njej. V kavbojkah in majici. Stoli in mizica so bili delno na soncu, prostor okoli bazena poletno vroč. Treba se je bilo ohladiti.

»Imaš kopalke, greva v vodo?« mu je predlagala.

»Dobra ideja, v avtu nekje so,« se je zarežal in se odpravil proti Fordu, ki je bil v svojih najboljših časih lepo kovinsko siv, zdaj pa že krepko posejan s popravki rjave temeljne barve.

Že iz vode ga je opazovala, kako je uporabil odprta zadnja vrata avtomobila kot zasilno špansko steno in si poskakujoč na eni nogi oblačil kopalke.

»Dobro ti gre,« ga je spodbudila.

Kakor bi mu bilo neprijetno zaradi smešnega poskakovanja ob avtomobilu, je svojo čast rešil z elegantnim skokom na glavo. Z nekaj zamahi je kar pod vodo priplaval do Andreje.

»Hladna je. Bi jo nastavil nekoliko topleje?« ji je predlagal, ko je izplaval poleg nje. Navsezadnje je bil vzdrževalec bazenov.

»Je že v redu, edino tako se res osvežimo.«

»Prvič se kopam tukaj, a ga že dve leti vsako poletje čistim,« se je nasmehnil.

»Samo tega, ali jih imaš več?« jo je zanimalo, medtem ko sta počasi plavala gor in dol po celotni dolžini.

»Začel sem s tem. Stipe je sorodnik in sva se lansko leto skupaj učila, kako najhitreje in najbolje opraviti. Potem me je zaprosilo še nekaj lastnikov bazenov, ampak samo tu, na našem polotoku.«

»Nekaj se pa le zasluži,« je menila.

»Kje pa. To počnem skoraj zastonj. Vsi tukaj smo, ali sorodniki ali prijatelji. Nihče ne zaračuna nič. Ni to Beverly Hills,« se je zasmejal.

Galantno ji je pomagal po svetleči iz nerjavečega jekla narejeni lestvi iz vode in jo podal brisačo. Sam se je na hitro obrisal z majhno brisalko, ki jo je prinesel iz avta.

Udobno se je zleknila po ležalniku. Marino se je usedel kar na vroča kamnita tla in še nekajkrat otresel z lasmi. Nikamor se mu ni mudilo. Najbrž sem njegov turistični plen za ta teden, se je sama pri sebi nasmehnila Andreja, ki je dobro znala prebrati Marinove namere z njo. So bila v ta načrt vključena tudi kolesa, se ji je na obrazu začrtal nagajiv nasmeh spoznanja. Na vsak način ji je bila Marinova družba všeč. Bil je prijazen in preprost. Prav nič vsiljiv in pogovor z njim je gladko tekel. Zato ga je tudi povabila v bazen in mu skuhala kavo.

Avtor podlistka je izdal tudi prvi Slovenski BDSM roman, trilogijo, z naslovom ‘Južno od pekla’, ki se z lahkoto postavi ob bok mnogo bolj komercialno razvpitim ‘Petdesetim odtenkom sive’.

V pričujočem romanu, ki obsega 600 strani, lahko spremljamo pot mladega dekleta, skozi pravo Odisejado ljubezni, strasti in doživetij.

Več o knjigi se da prebrati tudi na njeni FB strani:

https://www.facebook.com/pages/Ju%C5%BEno-od-pekla/258513797676858

Knjigo lahko zdaj naročite tudi neposredno na elektronski naslov založbe: astar.zalozba@gmail.com in poslali vam jo bodo v roku treh dni.