Razlogov je veliko. Zaradi otrok, iz strahu pred osamljenostjo, družbene stigme, pomanjkanja odločnosti, finančne odvisnosti, skupnega premoženja, strahu pred partnerjevo reakcijo … Vse te razloge poganja strah, ogromno strahu.
Zamišljamo si katastrofalne scenarije:
Kaj, če bom potem za vedno ostal sam? Kaj, če me bodo sorodniki obtoževali? Kaj, če mi bo vzel otroke? Kaj, če ne bom mogla preživeti sama? Kaj, če si bo kaj naredil, ko ga bom zapustila?
Tako prestrašeni in nesrečni ohranjamo status quo. Ampak strah ne bi smel biti razlog, zakaj smo z nekom. Edini pravi razlog je ljubezen, kajti le tako bomo v odnosu lahko srečni.
Pomislite, kakšno breme nosi otrok, katerega starši so skupaj le še zaradi njega. Pa saj tega ne ve, boste morda rekli. Seveda ve, če ne razumsko, pa to zagotovo čuti. Otrok za svoj optimalen razvoj nujno potrebuje srečne starše. Zato si bo podzavestno prizadeval, da bi jih osrečil, tako, da bo skušal izpolnjevati njihove neizpolnjene čustvene potrebe. To pa je seveda zloraba. Starši morajo skrbeti za otrokove potrebe in nikoli obratno!
Zato je prizadevanje za lastno srečo ena naših glavnih človeških in starševskih dolžnosti.
Tudi, ko ste se nazadnje peljali z letalom, vam je stevardesa povedala, da morate v primeru nesreče kisikovo masko najprej nadeti sebi in šele nato otroku. Kako bi sicer lahko poskrbeli zanj, če bi se sami onesvestili? Tako tudi nesrečni in zagrenjeni ne morete skrbeti za otroke, ne da bi jim nehote zadajali čustvene rane.
Ne pravim, da se razidite, ampak, da se potrudite za svoj odnos. Vzemite si čas in poglejte svojega partnerja. Zares ga poglejte. Vprašajte ga, si srečen?
Tega človeka, ste si sami izbrali. Skušajte se spomniti, kaj vas je pritegnilo k njemu? Kaj vas je privlačilo? Kaj vas še vedno privlači? Bodita iskrena drug do drugega. Kaj bosta skupaj naredila za vajin odnos?
Seveda si morata za dober odnos prizadevati oba. Če je trud enostranski, ne bo šlo. Še zlasti, če je vaš partner nespoštljiv, grob, nefunkcionalen in se ne želi spremeniti, potem vam žal ne preostane drugege, kot da ga zapustite. S tem dolgoročno delate uslugo tako sebi kot svojim otrokom.
Lažje reči, kot storiti, boste morda rekli. Ampak življenje ni vedno lahko, včasih je prav presneto težko. Pomembno je, da mislite nase in na svojo srečo, kajti če boste srečni vi, bodo srečni tudi vaši otroci. Otroci ne potrebujejo zagrenjenih žrtvujočih se staršev ampak zadovoljne in ljubeče starše.
Skušajte si zamisliti lastni epitaf. Kaj si želite, da bi pisalo na njem?
Vse življenje je bil prestrašen in skrivaj nesrečen.
ali
Sledil je sebi in svojim sanjam.
Poskrbite zase in negujte svoj partnerski odnos. To si zaslužite vi in vaši otroci.
