V partnerski odnos oziroma v poroko se ljudje podajamo iz različnih razlogov. Poleg ljubezni so tu še občutek varnosti; tako čustvene kot finančne, pritisk družine, strah pred osamljenostjo ipd. Po nekaterih raziskavah naj bi se moškim s poroko izboljšala kakovost življenja, medtem ko naj bi se ženskam poslabšala. Ena od razlag za takšno stanje je, da ženske še vedno opravljajo večino reproduktivnega dela, ki se jim s poroko še poveča.
Kakorkoli že, preden se odločimo za poroko oziroma resno partnerstvo, je ključnega pomena psihološka priprava.
Preden smo pripravljeni na življenje v paru, se moramo soočiti sami s seboj in razrešiti čustvene zaplete iz primarne družine. Ali če povemo drugače: od doma moramo oditi tako fizično kot psihično. Za razvoj zdravega in kakovostnega partnerstva je nujno, da partnerja drug ob drugem sprejemata odgovornost za svoja čutenja, mišljenja, dejanja, doživljanja.
Na izbiro partnerja imajo močan vpliv odnosi, ki smo jih kot otroci imeli s starši oziroma skrbniki. Starša sta nedvomno edini osebi v našem življenju, ki sta nezamenljivi in ju nikoli ne moremo izbrisati iz naše duševnosti. Starša nikoli ne bosta izbrisana iz otrokovega srca, četudi sta bila nefunkcionalna, zlorabljajoča ali ju otrok sploh ni poznal. Nihče ne mora zamenjati te vloge.Tako bo na primer oče v hčerino srce vedno vpisan kot prvi moški. Od njega pa je odvisno, s katerimi čustvi bo zapisan; ga bo otrok sovražil, preziral, spoštoval, občudoval … Nezavedno bo hčerka na podlagi očetove podobe oziroma njunega odnosa, vedno iskala partnerja. Oče da otroku samozavest, občutek za tveganje in razsodnost ter vero vase. Oče je v naravi tisti, ki otroka brezpogojno ljubi. Če očeta ni, ostane praznina.
V otrokovem življenju je seveda nenadomestljiva tudi mati, tudi ona bo večno ostala zapisana v njegovi duševnosti. Otrok bo čutil, ali je brezpogojno hoten, želen, ljubljen. Brez občutka brezpogojne materinske ljubezni bo imel zelo verjetno težave v intimnih odnosih. Težko bo namreč zaupal, da je zares ljubljen, oziroma si to zasluži. Strah ga bo čustvene bližine. Mati bo v sinovo notranje psihično strukturo vpisana kot edina ženska, ki je kdaj koli tako globoko prodrla v njegovo intimo. Ta podoba bo vplivala na sinovo izbiro partnerice in na njun odnos. Pomembno je, kakšen odnos sta imela mati in sin. Je bil ta odnos ljubeč, nežen, pasiven, sovražen, je bil otrok zanemarjen, ga je mati uporabljala zgolj za dosego lastnih ciljev … Na temelju teh občutji bo sin kasneje vzpostavljal odnose.
Oba starša v otroku ustvarjata občutje ljubljenosti. Njegova notranje psihična struktura se prav tako ustvarja na osnovi odnosa med obema staršema. Odnos med staršema in odnos staršev do otroka pogosto določa izbiro prijateljev in naravo intimnih odnosov. Otrok bo namreč v vseh odnosih iskal vzdušja, ki so mu poznana od doma. Vsak od otrok dobi osnovne značajske poteze v nezavedni komunikaciji preko procesa projekcijske identifikacije, ki poteka med starši in njegovimi sorojenci. Pri tem se vsak od njih navezuje na en vidik starševske vezi. Preko projekcijske identifikacije se osebnost otroka poistoveti z določenim vidikom staršev in doživljanjem njunega odnosa. Ta odnos bo vedno zelo vplival na nadaljnji razvoj in določal vse odnose z drugimi.
Andrej Omulec
Originalni članek najdete na spletni strani Marije Remškar, doktorandke zakonske in družinske terapije, ki izvaja individualne, partnerske in družinske terapije. Za več informacij lahko obiščete njeno spletno stran Psihoterapija MR.
