Varanje najbolje definiramo kot kršenje javno priznanih pravil dejavnosti, s katero se ukvarjamo prostovoljno in ki ima vgrajene cilje z namenom, da bi dosegli te cilje, kadar tako kršenje ne potegne za seboj kazni, določene s pravili.
Nasvete za boljšo spolnost in partnerski odnos najdete na IntimateMedicine!
Ekskluzivnost kot pravilo
V naši družbi je zakonska zveza praksa, katere vgrajeni cilj je »ekskluzivno posedovanje seksualnega partnerja«. Posedovanja ne smemo jemati dobesedno, temveč v šibkejšem smislu »dostopa«. Seveda, dodaja Gert, »zakonska zveza naj bi bila dosti več od tega, in pogosto je, a ekskluzivna seksualna dejavnost je njen osrednji del«. Toda koncept zakonske zveze nasploh in v naši družbi posebej ne vključuje, da bosta imela zakonca seksualne odnose, niti tega, da jih morata biti zmožna ali željna imeti. Načelo seksualne ekskluzivnosti torej ni nujna sestavina institucije zakonske zveze nasploh in niti institucije monogamne zakonske zveze, kakršno poznamo v naši družbi.
Napačne predstave o seksu
Lahko bi se vprašali, ali ljudje v naši družbi dejansko mislijo, da seks nujno izraža globoka osebna čustva naklonjenosti in ljubezni. Kot vemo, hedonistični pogled čedalje bolj prihaja v ospredje vsakdana, saj se seksa ne podreja prokreiranju (kontracepcija), niti ljubezni (rekreativno razmerje) in poudarja legitimnost seksa zaradi samega zadovoljstva, ki ga nudi, brez vsak zunanje odlike.
Nasvete za boljšo spolnost in partnerski odnos najdete na IntimateMedicine!
Kdaj sploh ne gre za varanje?
Zavedanje o tem, da ni nujno, da seks izraža globoke osebne občutke naklonjenosti ali ljubezni, postavlja mejo med tem, kdaj bi sploh lahko govorili o varanju. Seveda je veliko primerov, v katerih moški ali ženska lahko in zares dojema in doživlja seks kot integralni del globokega osebnega razmerja s svojim zakoncem in hkrati – kadar gre za seks z drugimi osebami – kot vir užitka in nič več. V takih primerih ni in ne more biti nobene prevare.
Čemu taka ekskluzivnost?
Mar res drži, da so naša čustva globoke naklonjenosti ali ljubezni ekskluzivna, kot trdijo, torej vselej osredotočena na le eno osebo naenkrat? In če so, je to nujno ali le odvisno stanje stvari? Če gre za slednje, ali je dobro, da je tako? Ali ne bi bilo bolje, če bi se lahko ta čustva tako razprostrla, da bi zaobjemala več kot eno osebo naenkrat? Gre za vprašanje osebnih lastnosti in preferenc vsakega posameznika in njegovih ali njenih sredstev in okoliščin nasploh ali v določeni fazi življenja: psihološka in fizična sredstva, ki jih lahko investiramo v tako razmerje, količino časa, ki ga lahko porabimo z drugimi itn.
Nasvete za boljšo spolnost in partnerski odnos najdete na IntimateMedicine!
Kljub temu, da poznamo različne vrste ljubezni, vseeno večina pristaja na ekskluzivnost. Strah pred razdorom »samoumevnosti tradicije«? Hkrati pa je verjetno zelo malo ljudi, ki bi spoštovala človeška bitja, ki lahko čutijo naklonjenost ali ljubezen, ki vključuje seks do več kot ene osebe naenkrat. Če bi to lastnost cenili, in ne obžalovali in zatirali, bi bili lahko zaradi tega manj dovzetni za ljubosumnost. Toda če bi ta pogled sprejeli, ali bi občutek ljubosumnosti sploh še obstajal?
Kot enega glavnih argumentov proti odprti zvezi pa je vsekakor treba omeniti spolno-prenosljive bolezni. Saj se ogroženost za okužbo povečuje s vsakim novim spolnim partnerjem.
