Anita je iz lastnih izkušenj vedela, da je malo ljudi v družbi, ki bi dolgo sedeli pri glavnem. Vsaj po svoji volji že ne. Drugače je bilo, kadar je komu pral glavo. To je lahko kar potrajalo. Včasih se je vpitje celo slišalo skozi vrata, čeprav so bila z notranje strani oblazinjena.

Res so se težka vrata kmalu odprla. Andreja je svoj razgovor opravila.

»Dopust imam veš,« je na hitro pojasnila tajnici. Anita je vodila evidenco o prostih dnevih, tudi bolezenskih odsotnostih zaposlenih.

»Koliko pa?«

»En mesec, v četrtek še delam. Mi daš nekaj praznih listov, prosim?«

Potisnila je prazne liste v svoj Brazilski blok.

»Bi začela?« je pomignila Davidu, ki je počasi spoznaval, da je Andreja, tako na pogled, prav prijetno dekle s čudovito postavo.

»Seveda, kar dajva,« je energično skočil pokonci.

Do poldneva sta obhodila dobro polovico prostorov, ki naj bi poleti ob najbolj vročih dnevih potrebovali dodatno hlajenje. Za vsakega posebej sta se točno dogovorila, kako bo potekala namestitev. Andreja je vse skrbno zapisala, David pa si je risal hitre delavniške skice in fotografiral s telefonom.  Posebej je bila pozorna, kadar je omenil odstopanja od običajne montaže. Nikakor si ni želela, da bi kasneje račun zaradi nekakšnih nepredvidenih stroškov, ki niso bili opredeljeni strmo narastel. Dober in natančen dogovor, predvsem pa vsa zapisana dejstva naj bi že v kali zatrla vsakršne nesporazume.

»Greva še na kavo, preden končava?« je vprašal David in na tiho upal, da bo odgovor pozitiven. Andreja mu je že na začetku povedala, da ima časa samo do dvanajstih, zato sta z ogledom pohitela.

»Seveda. Pojdiva. Kar za menoj,« se je nasmehnila. Vodila ga je po nekaj hodnikih, mimo pisarn, ki sta jih pred tem že obiskala, dokler nista vstopila v majhno čajno kuhinjo, ki je bila ta trenutek prazna.

Drugo poglavje podlistka si lahko preberete TUKAJ

»To je pa precej boljše kot avtomat za kavo nekje sredi hodnika,« je on pohvalil prostor in se zvedavo oziral okoli sebe.

»V redu je, da. Včasih ni časa za na kosilu in lahko tukaj na hitro kaj pojemo. Zato imamo nekaj več kuhinjske opreme. Koliko sladkorja?«

»Samo eno žličko za mene prosim.«

»Enako tudi zame,« se je nasmehnila Andreja. Kavo je kuhala ročno na električnem indukcijskem štedilniku. Celo pečico je imel vgrajeno.

»Ste že dolgo tukaj?« je vprašal, medtem ko sta čakala, da zavre voda. Sicer je imel občutek, da glede na njeno mladost zelo dolgo že ne more biti, a je bilo treba tudi vzdrževati pogovor. Andreja je bila prijetno dekle, zelo dovzetna in inteligentna, kar je lahko ugotovil že prej, ko sta delala popis.

»Od oktobra lani,« mu je odgovorila.

»In v petek odhajate na zasluženi dopust?«

»Bolj na izobraževanje, kot dopust,« je skomignila z rameni. Svojih načrtov ni nameravala razkrivati popolnemu neznancu ne glede na to, kako simpatičen ji je postajal David. Naravnost uživala je, ko sta sestavljala popis. Pri tem, seveda ni pozabila liste sproti številčiti. Vsakega posebej sta tudi parafirala, ko je bil polno popisan.

»Upam, da boste našli nekaj časa tudi za sprostitev,« je namignil na njen telefon, ki ju je kar prevečkrat zmotil.

»Zagotovo bom,« se je nasmehnila njegovi skrbi.

Drugo poglavje podlistka si lahko preberete TUKAJ

»Jutri ob osmih?« je še zadnjič preveril, ko sta pila zadnje požirke kave.

»Tako je, od osmih do dvanajstih bom zopet imela prosto za vas.«

David je prikimal. Časa je bilo dovolj, šlo jima je vedno hitreje, razen v bolj zapletenih primerih, ko je bilo treba uporabiti priklop na glavni odzračevalni jašek.

Med vožnjo proti domu si je sproščeno požvižgaval. Kako drugače kot zjutraj, ko je bil še celoten projekt visel v zraku. In Andreja. Vselil se je, da jo bo že jutri ponovno videl.

Dobre volje je vstopil v delavnico. Nikoli ni ničesar skrival pred zaposlenimi. Vedno je želel, da vedo kako jim gre. Tako v dobrem kot tudi v slabem.

»Dobili bomo novo delo,« je povedal. »Za nekaj časa smo rešeni.«

 TRETJE POGLAVJE

Domov se je pripeljala nekaj minut pred peto. S pogledom je ošinila oranžno fasado bloka in osmo nadstropje, kjer jo je čakal samo njen kotiček. Stanovanje je kupila že v prvem letniku študija takoj po maturi. Seveda bi lahko še naprej živela doma, a je imela občutek, da si bo mama hitreje uredila življenje, če bo sama. Mogoče sčasoma celo spoznala novega partnerja.

V gimnaziji, kjer je spoznala Petra, svojo prvo ljubezen, in prebila z njim začetnih šest mesecev, se je šele dobro začela zavedati, kakšen udarec za mamo je bila nenadna očetova smrt. In šele takrat, ko sta s Petrom po dobrih dveh letih razmerje prekinila, se je ponovno z vso silo zavedela kako zelo sama je ostala mama. Dom, služba in odraščajoča hči, je bilo vse, kar ji je ostalo po tragičnem dogodku. Nikakršen denar, ki ga je ob nesrečnem dogodku izplačala zavarovalnica, in bogata odškodnina naftne korporacije, jima ni mogel nadomestiti boleče izgube.

Na hitro se je sezula, obesila kavbojke v omaro in smuknila v udobno športno trenirko. Pogledala je uro, nekaj popoldneva je še vedno ostalo, poletni dnevi so bili dolgi.

Vzela je v roke mobilni telefon:

»Zdravo mami, si doma?« je vprašala. Zelo in predvsem pozitivno, bi bila presenečena, če jo vsaj enkrat ne bi bilo.

»Zdravo! Seveda sem, kar pripelji se.«

Mati je dodobra poznala hčerkine popoldanske navade. Sproščujoč nekaj kilometrski tek, ali obisk pri njej. Tako so običajno potekale Andrejine proste urice.

Drugo poglavje podlistka si lahko preberete TUKAJ

»V pol ure bom pri tebi.«

Stanovanje, ki si ga je kupila, je bilo udobno blizu domače hiše, a vseeno dovolj daleč, da sta si obe zagotovil dovolj osebne intime in nista posegali druga drugi v vsakodnevno življenjsko rutino.

Že ko je parkirala, jo je opazila. Kot običajno na svojem koščku zemlje in se ukvarjala večnim urejanjem svojih vrtnih gredic.

»Vedno si na vrtu,« ji je poočitala, ko sta se po nekaj minutah usedli za kavo.

»Ne ne, saj ni tako,« ji ugovarjala. »Bila sem v službi, tako kot ti, nato sem nekoliko počivala, ker je bilo prevroče za delo.«

»Saj veš, kaj mislim. Ven bi morala iti, v mesto, obiskati prijateljice … Morda spoznati kakšnega prijatelja,« se je namuznila. »Preveč časa si sama. To ni dobro.«

»Vajena sem biti sama, saj veš, da je tako.«

Andreja je prikimala. Očetovo delo na naftnih ploščadih je zanju vedno predstavljalo eno samo neskončno čakanje na kratke, sicer zelo srečne trenutke, ko so živeli kot vse ostale družine v ulici. Kot vodja interventne vzdrževalne ekipe oče celo svojega dopusta ni mogel v celoti predvideti vnaprej. Stalna pripravljenost je grozeče visela nad celotno družino. Ampak vseeno, biti sama ko veš, da se bo mož vrnil mogoče že v tem tednu, ali biti sama, ko veš, da nikoli več ne bo stopil skozi vhodna vrata, je bilo neskončno različno.

»Sicer si pa tudi ti ves čas sama,« ji mama ni očitala. »Že v vrtcu, si bila samotarka.« Stavek je spregovorila le kot dejstvo, kot bi hotela poudariti neko skupno lastnost, ki ju že od nekdaj istovetila.

»Imela sem svojo ekipo,« se je nasmehnila, ob spominu na nežno obdobje prvih otroških let. Bog ve, kje so zdaj prijateljice, s katerimi se je dolge urice igrala, ali barvale domišljijske like v pisane pobarvanke.

Ko je dopolnila četrto leto jo je mama vpisala v bližnji vrtec. Tam se je počutila dobro. Nikoli se ni prepirala z drugimi otroki. Cele dneve se je zamotila v kakšnem kotu, raje sama zase kot ne, popolnoma mirna, skoraj neopazna. Vrstniki so jo imeli radi, najbrž zaradi njene netežavnosti in prilagodljivosti. Vodja iger in podvigov ni bila nikoli, čeprav so jo drugi otroci vedno vključevali v svoje igre in zabave.

»Se ti ne zdi, da bi bil počasi že čas za novega fanta?« jo je podrezala mama. Odkar se je razšla s Petrom, praktično ni imela nobene resne zveze več.

»Rada sem brez obveznosti,« je skomignila z rameni. Po dvanajsti uri in v tem trenutku zopet, se je že kar nekajkrat spomnila na Davida. Bog ve, ali je v resnici tak, kot se je pokazal dopoldne. Umirjen, resen, strokoven. Nikakršnega nepovezanega blebetanja. Njegovi stavki so bili pravilni in jasno izraženi. Tudi na pogled je bil čeden. Ko sta pila kavo, se je obnašal prijazno, nikakor ne osladno ali vsiljivo.

»V službi sem spoznala zanimivega fanta,« je kar samo od sebe zletelo iz nje, čeprav še deset minut prej ne bi zavestno opredelila monterja klimatskih naprav kot zanimivega. Preprosto ni razmišljala o tem, dokler ni mama preusmerila pogovora v fantovsko smer.

»No vidiš,« se je nasmehnila in odpila še en požirek dišeče kave. »Življenje ti neprestano ponuja možnosti.«

»Tudi tebi bi jih, če bi kdaj šla ven in v kakšno družbo,« je skomignila Andreja. »Mogoče boš tudi ti kakšnega spoznala v vaši Mlekarni.«

Drugo poglavje podlistka si lahko preberete TUKAJ

»Kmetiča z novim zelenim traktorjem in ogromno hektari zemlje,« se je zasmejala mama. Oboževala je svoje delo kontrolorja biologa pri oddaji mleka in sodelavce, s katerimi je bila skupaj že dolga desetletja. Poznala je njihove družine in težave. Koliko njih je medtem že odšlo v zasluženi pokoj, je za hip pomislila na najstarejše. Tudi ona bi lahko takrat za vedno pustila službo, a bi bila bolečina samo še hujša. Vsaj vsak dan osem ur pozabe. Kadar je imela srečo in čez glavo dela, da ji misli niso odtavale.

»Delo na kmetih bi ti okupiralo zavest za cel dan. Tudi spala bi bolje,« se je nasmehnila preko mize. Očetovo smrt je sama prenesla precej bolje kot mama in tega dejstva se je vsako leto bolj zavedala.

»V nič se ne bom silila, saj veš. Kar mi je namenjeno, bo prišlo samo od sebe.«

»Malo bova skušali vseeno tudi midve usmerjati lastno usodo, kajne?« Skupaj sta se zasmejali.

»Seveda Andreja. Ampak vi mladi to počnete le nekoliko lažje.«

»In začela sem že danes. Dopust imam od petka dalje. V Dubrovnik grem.«

»No, to pa je prijetno presenečenje. Tako na hitro. Dubrovnik je lep,« je zamišljeno pristavila. »Tri leta si bila stara, ko smo letovali tam.«

»Najela sem apartma. Za poln mesec. Za naju obe.«

»Če bom dobila prosto, pridem za kakšen dan.« Lepo bi bilo videti zopet tista mesta in podoživeti spomine na čase, ko je sreča še živela z njo.

»Mama! Kakšen dan neki, prosim te. Kaj pa govoriš?«

»Bom zaprosila za dopust in te obiščem za cel teden. Za ostale dni povabi prijatelja.«

»Katerega prijatelja?« je osupnila.

»Tistega vendar, ki si ga spoznala danes v službi?«

Andreja se je zvonko zasmejala. »David bo imel ta mesec ogromno dela in popolnoma nič ga ne poznam.«

»Vidiš, že veš, da mu je ime David,« ji je ponagajala mama.

»In da je obrtnik,« se je nasmejala. Ime ji kar izletelo iz ust. Se je mar naselil v moji glavi, se je vprašala. Skomignila je z rameni. Vseeno.

»Pojdiva noter, ti bom pokazala najin apartma. Objavljen je na internetu.«

Popili sta še zadnje požirke kave in se odpravili v mamino delovno sobo.

»Počasi boš morala misliti na novega,« je namignila. Mamin računalnik se je prižigal neskončno dolgo.

»Nikamor se mi ne mudi, ampak imaš prav. Nič več se ne da na hitro postoriti z njim, celo plačevanju položnic se včasih upira,« se je mama strinjala. To je bila njena dobra stran. Ni se oklepala starih stvari, vedno je bila dovzetna za novitete.

Oče je bil ravno takšen, je razmišljala. Zaljubljen v tehnične igračke, ki jih je naravnost oboževal. V hiši so se kopičili najnovejši telefoni, kamere, DVD predvajalniki, fotoaparati … Na veliko žalost se s tem nikoli ni mogel kratkočasiti, saj ga preprosto ni bilo dovolj časa doma.

»Jeseni ti bom podarila moj prenosnik. Samo eno leto je star.«

Napeto sta zrli v ekran, ko je Andreja klikala proti cilju.

»Tukaj,« je pokazala s kazalcem od miške.

»Lep apartma si izbrala, tudi okolica je videti prijazna,« se je strinjala mama.

»Dve spalnici, soba, kuhinja,« je naštevala Andreja. »Samo dva stanovanja sta v hiši. Mir bova imeli.« Občudujoče sta listali po internetni strani in ogledovali posamezne slike. Obe sta se že veselili prihajajočih se poletnih dni.

Avtor podlistka je izdal tudi prvi Slovenski BDSM roman, trilogijo, z naslovom ‘Južno od pekla’, ki se z lahkoto postavi ob bok mnogo bolj komercialno razvpitim ‘Petdesetim odtenkom sive’.

V pričujočem romanu, ki obsega 600 strani, lahko spremljamo pot mladega dekleta, skozi pravo Odisejado ljubezni, strasti in doživetij.

Več o knjigi se da prebrati tudi na njeni FB strani:

https://www.facebook.com/pages/Ju%C5%BEno-od-pekla/258513797676858

Knjigo lahko zdaj naročite tudi neposredno na elektronski naslov založbe: astar.zalozba@gmail.com in poslali vam jo bodo v roku treh dni.