Na ljubljanskem okrožnem sodišču, pred katerim je danes okoli 15 ljudi protestiralo proti odločitvi sodišča v enem od primerov, so pojasnili, da če po razhodu partnerjev vprašanje varstva in vzgoje pride do sodišča, to ne odloča o tem, kateri od staršev bo imel skrbništvo, kdo od njiju pa ga bo izgubil. Prav zaradi takšnega napačnega razmišljanja, kot navajajo na sodišču, pride po nepotrebnem do hudih sporov med partnerjema.
Kot so pojasnili, pravice do skrbništva ne izgubi nihče. O tem, kateremu od staršev (ali obema) bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, pa sodišče odloči po tistem, ko ugotovi, kateri od staršev bo bolje zagotavljal otrokove koristi. Te pa so tudi v tem, da ima pogoste in redne stike z drugim staršem, ki slednjemu omogočajo, da sodeluje pri varstvu in vzgoji otroka.
V skladu s sedanjo zakonodajo lahko sodišče otroka zaupa v varstvo in vzgojo obema staršema, če ugotovi, da je to v korist otroka, in starša s tem soglašata.
Na sodišču navajajo, da tovrstni postopki trajajo različno dolgo, odvisno od tega, ali je npr. med strankama oziroma udeležencema prisoten konflikt ali ne – od tega je namreč močno odvisno, ali in v kolikšni meri sta zmožna medsebojnega komuniciranja.
Trajanje postopka opredeljuje tudi dokazni postopek – če v tem sodišče zasliši le stranki oziroma udeleženca, je postopek krajši, če pa je treba pridobiti tudi izvedensko mnenje, ki ga je treba morda naknadno še dopolnjevati in nato zaslišati izvedenca in morebitne priče, je celoten postopek daljši in lahko traja več kot dve ali celo tri leta. Se pa na na oddelku za družinsko sodstvo dnevno srečujejo tudi s pomanjkanjem izvedencev klinične psihologije. Ker je teh strokovnjakov premalo, je čas predložitve izvedenskega mnenja daljši.
A razlog za daljše trajanje postopkov prvenstveno po mnenju sodišča ni na strani izvedencev, temveč do tega prihaja največkrat zaradi nezmožnosti konstruktivnega komuniciranja med strankama oziroma udeležencema. “Če bi bila zmožna zrele in konstruktivne komunikacije, bi bili postopki v družinskih zadevah bistveno krajši, saj bi bilo število zadev, v katerih bi bilo treba pridobiti izvedensko mnenje, bistveno manjše,” so navedli.
Odločitve glede zaupanja otroka v varstvo in vzgojo je sicer le ena od pravdnih zadev, s katerimi se ukvarjajo oddelki za družinsko sodstvo. Na ljubljanskem okrožnem sodišču so v lanskem letu in letu poprej v odločanje prejeli okoli 1600 novih pravdnih družinskih zadev. V obeh letih so rešili več zadev, kot pa so prejeli novih, ob koncu leta jim je ostalo okoli 900 nerešenih zadev. Letos so prejeli v odločanje 875 novih zadev, rešenih je bilo 910. Nerešenih jim ostaja 848 družinskih zadev.
Se pa lahko tovrstni spori končajo tudi z mediacijo. Po podatkih ljubljanskega okrožnega sodišča je bila mediacija med letoma 2013 in 2017 ponujena v 1810 družinskih zadevah. Od 877 izvedenih mediacij – pri toliko zadevah sta se s tem načinom reševanja spora strinjali obe strani – se jih je 64 odstotkov ali 561 končalo uspešno, 316 neuspešno.
Glede današnjega protesta pred sodiščem pa so opozorili, da je tovrstne dogodke mogoče razumeti tudi kot pritisk na delo sodišča. Organizatorka dogodka je namreč udeležena v družinski pravdni zadevi, ki se rešuje na oddelku za družinsko sodstvo tega sodišča. Pričakovali pa bi, da bi se otrokovi starši zavedali pomena svojih ravnanj do otroka in bi pri izbiri sredstev za dosego lastnih interesov upoštevali tudi pravice in koristi otrok.
Današnji protestniki so bili pred sodno palačo v Ljubljani kritični do odločitev družinskih oddelkov, saj da “nezakonito odvzemajo majhne otroke skrbnim in ljubečim mamicam in jih dodeljujejo očetom nasilnežem in alkoholikom”. Organizatorica shoda Suzana Kocjančič je tudi ustanovila društvo, ki se bo borilo proti takšnim krivicam. Sicer pa obstaja tudi Društvo očetov Slovenije, ki trdijo, da so jim matere ob asistenci pravosodja ugrabile otroke.
